Angel pozabe (Matura 2019)

Brez obsojanja pripoveduje o grozljivih poskusih iztrebljenja koroških Slovencev v času nacizma med drugo svetovno vojno. Koroška pisateljica in pesnica je v njem ubesedila spomine svoje babice in očeta na čas 2. svetovne vojne in nacizma, ki je globoko zarezal v družbeno tkivo Slovencev na Koroškem. Haderlapova v družinski zgodbi treh generacij osvetljuje upor koroških Slovencev proti nemški vojski in skoraj stoletje dolg konflikt med slovenščino in nemščino na avstrijskem Koroškem.

Roman v svoje središče postavlja zgodbo slovenske manjšine v Avstriji, ki ji je druga svetovna vojna zadala enega najhujših udarcev. Pripoveduje o posledicah, ki se zaradi vojne vlečejo iz roda v rod: o ranah tistih, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, in o trpljenju onih, ki so v okoliških gozdovih bili boje. O občutku krivde, ki v podzavesti gloda vse, ki so preživeli, pa še celo tiste, ki so se, kot tudi Maja Haderlap, rodili po vojni. Roman na pretanjen način pripoveduje o iskanju pravega jezika, slovenskega ali nemškega, in iskanju domovine, slovenske ali avstrijske. Avtorica ne obtožuje, ne polemizira, ampak zgolj tankočutno niza spomine o dogodkih, ki so mleli in še meljejo Slovence na Koroškem. Pripoveduje o tem, kakšne posledice v ljudeh zapušča vojna, kako njene sence segajo v sedanjost in določajo življenja prizadetih.

Mehka vezava, 14 x 19 cm, 211 strani.

DRUGI O KNJIGI:

"Velik roman kot pričevanje o apokalipsi prebivalstva na avstrijskem Koroškem v nacističnem oklepu." - Boris Pahor

"To je lepa in presunljivo močna knjiga." - Drago Jančar

RECENZIJA BUKLA:

"Romaneskni (avtobiografski) prvenec doktorice gledališke zgodovine in dramaturgije (1961) je globoko presunljiva pripoved, ki se dogaja v slovensko govoreči skupnosti na avstrijskem Koroškem. Intimna družinska saga je prežeta z likom tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče, a nacističnih grozot ni nikoli povsem pozabila. Njeni nauki in modrosti postanejo življenjsko vodilo za vse člane družine in nerazrešene vojne teme in travme se preselijo tudi na naslednje, povojne generacije. Deklica, prvoosebna pripovedovalka romana, razkriva (tudi žalostne) zgodbe o marljivih in predanih starših, predvsem o zagrenjenem očetu, bralcu pa zaupa mnoge tragične dogodke, ki jih kot otrok še ni povsem razumela, a se je z njimi srečala tudi kot odrasla ženska v okviru težav narodnostne in družinske dediščine ter razklanosti. Roman je v nemško govorečem prostoru prejel nagrado, ki so ji sledili velik odmev med bralci in številni ponatisi, saj odpira dolgo zamolčane teme." (Renate Rugelj; Bukla 84-85)