Brez verzov, brez rim

To je prvi antološki izbor slovenske pesmi v prozi, te hibridne, med poezijo in prozo, med liriko in epiko »sprehajajoče se«, celostno sploh še neraziskane in tudi sicer premalo upoštevane, če že ne podcenjene pesniške oblike, ki jo je Baudelaire s svojimi Petits poemes en prose (1869) že kdaj dvignil na enakovredno raven z verzno pesmijo in ji tako utrl pot v svetovno poezijo.Antologija prinaša 168 daljših ali krajših besedil 54 avtorjev od Janka Kersnika, začetnika naše prozne pesmi, do najmlajšega, Robija Simoniška, čigar prva pesniška zbirka je izšla leta 2003 in druga, iz katere sta vzeti izbrani besedili, leta 2008. V tej množici besedil in avtorjev izstopajo z najobširnejšimi izbori najizrazitejši predstavniki naše pesmi v prozi: Kersnik, Cankar, Pregelj, Podbevšek, Kosovel, Kocbek, Brvar, Svetina, Debeljak in Mozetič. Živi avtorji so svoje izbore opravili sami.Zaradi procesa vse večje prozaizacije, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zajel tudi slovensko poezijo in ki se z nezmanjšano intenziteto nadaljuje v naš čas, vprašanje pesmi v prozi danes tudi pri nas ni več samo vprašanje konkretne oblike, ampak vprašanje usode poezije sploh. Zato je skrajni čas, da se naša literarna teorija, publicistika in kritika, doslej še vedno preveč ekskluzivno zazrte v verz kot poglavitno poetično merilo, navsezadnje »okorajžijo«, se reflektirano odprejo problematiki nezadržne prozaizacije slovenskega pesništva, s tem pa tudi problematiki pesmi v prozi in njeni aktualizaciji. Pričujoča antologija je le nujni korak na tej poti.Trda vezava, 376 strani.