Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska, ki ne hranijo osebnih podatkov.

Več o uporabi piškotkov
Količina:

0


Znesek:

0,00

Kolimske zgodbe

Kolimske zgodbe
  • Redna cena:

    54,70 €

  • Popust:

    38,70 € (71%)

  • Spletna cena:

    16,00 €

  • Avtor:

    Varlam Šalamov

  • Založba:

    Modrijan

  • Prevajalec:

    Lijana Dejak, Drago Bajt

  • Datum izida:

    7.12.2011

Zaloga: ni na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

Kolimske zgodbe so krute in surove zgodbe o življenju v gulagu na severovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi in njenih pritokih. Njihov jezik je grobi jezik zekov, kaznjencev v gulagu, ki so razvili poseben zaporniški žargon: etapa, šrapnelska kaša, urka, point, liternik, čunje, tranzitka, obsos, fenja, dohodjaga.

Pripovedujejo o razčlovečenem človeku na robu življenja in smrti, »niti ne onstran dobrega in zla, ampak zunaj vsega človeškega« (Ljubezen kapitana Tollyja); človek se ohranja le kot telo, ker le tako lahko preživi, pozabljajoč na vse zakone etike in morale, zatirajoč sleherni duhovni in miselni vzgib svoje zavesti. V takem okolju se človek bojuje zgolj za preživetje, pri čemer je nenavadno vztrajen: človek na Kolimi je bil »telesno močnejši, vzdržljivejši od vseh živali … ker je prisilil svoje duhovno počelo, da je uspešno služilo telesnemu« (Dež). Prisilno delo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, nevzdržno podnebje, pomanjkanje hrane in zdravil ga silijo v nenehno životarjenje in boj za obstanek; na pragu smrti se posveča običajnim opravilom vsakdanje higiene in prehranjevanja, vendar je sposoben opaziti tudi sočloveka, »brata po oseminpetdesetem členu«, ali droben dogodek v naravi, ki mu razsvetli življenje.

Občuduje ruševje, »najbolj poetično rusko drevo« (Ruševje); z nedoumljivostjo gleda sledove korakov v snegu (Po snegu); z žalostjo najde otroški risalni blok v smeteh (Otroške risbe); smili se mu psiček, ki ga ubijejo urke (Prost dan), in račka na zmrznjeni vodi, ki bo postala plen (Račka). Iz dneva v dan se prilagaja »zakonu tajge« (Ivan Fjodorovič) v pokrajini brez rešitve; v pokrajini ob »magistrali skoz Kolimo, zgrajeni le s samokolnico in krampom«; v pokrajini, posuti z gulagi, pred katerih vhodom piše: »Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva«. Ni torej čudno, če v zgodbi Ob suhi menaži lahko preberemo: »Berija je posnemal Hitlerja.«

Poglavitno vprašanje v takih okoliščinah je: ostati človek ali ne. »Videti taborišče je strašno, in noben človek na svetu ne bi smel poznati taborišč. Taboriščne izkušnje so v celoti negativne, do zadnje minute,« beremo v zgodbi Inženir Kiseljov. »Jaz bi bil rad okleščenec, človeški okleščenec, razumete, brez rok, brez nog. Tedaj bi našel v sebi moči, da bi jim pljunil v ksiht za vse, kar počnejo z nami,« pravi Volodja Dobrovolcev v Nagrobnem nagovoru. (iz spremne besede D. Bajta)

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona.
So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.

Na naslovnici je slika ukrajinskega slikarja Nikolaja Getmana (1917–2004).

Trda vezava, 13 x 22 cm, 776 strani.