Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska.

Več o uporabi piškotkov
Količina:

0


Znesek:

0,00

Kdor prej umre, bo dlje mrtev

Eseji o Sloveniji, Slovencih in svetu v

Kdor prej umre, bo dlje mrtev
  • Redna cena:

    19,90 €

  • Popust:

    0,99 € (5%)

  • Spletna cena:

    18,90 €

  • Avtor:

    Marcel Štefančič, jr.

  • Založba:

    UMco

  • Datum izida:

    5.6.2014

Zaloga: ni na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

RECENZIJA MLADINA: Profesor politične ekonomije je izdal zbirko pridig zoper finančni kapitalizem. Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?

Knjižna polica prebranih študij in razprav, prenikava misel in pa sveta jeza svetovljana. Avtor je besen na politike, medije in bančnike, ki mu spreminjajo svet, da je že lepši za te, ki so dlje mrtvi. Argumente kar trese iz rokava: ljudje iz medijev izvedo, da BDP raste, sami na svoji koži pa čutijo nasprotno; slogan strogo varčevanje je apliciran na slehernike, za bančnike in finančni kapital velja prav nasprotno; nekoč so podplačano delo v verigah hitre prehrane opravljali študenti, danes odrasli z družinami in hipotekami. Skratka, finančni kapitalizem je mrtev, pokopala ga je slast po vrtoglavi gospodarski rasti. Čeravno ima na dlani skok v stalinistično-titoistične variante socializma, bo zvezdo vodnico postavil v Rooseveltov New Deal, torej državni kapitalizem s socialno noto.

Pridiga, ki zapoveduje varčevanje bogatih in trošenje revnih, je za oko in uho privlačna, saj zahteva spremembe kapitalizma samo ne eni strani. Množice niso odgovorne za nič, ne za stil življenja, ne za svoje hipoteke, ne za potrošniško manijo, ki jo cinično omejuje potratni spanec, v katerem trgovci beležijo nepotrebni izpad zaslužka.

A knjiga je najboljša v nepridigarskem delu, v katerem pisec jemlje za tarčo svojih puščic vsakodnevne samoumevnosti, ki jih širijo politična, finančna in medijska nomenklatura, ko lahkotno sejejo kažipote, ki jih potem ljudstvo jemlje kot božje zapovedi. In tako v maniri Lutrove jeze scefra svetniške preroke sedanjosti.

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 222 strani.

IZ VSEBINE:
»Vlada – okej, vlade, v tem času smo jih imeli že kar nekaj – bi morala razglasiti rdeči alarm. Tako kot ga je, ko je Slovenijo udarila žledokalipsa. Tudi kriza je namreč udarila z močjo naravne katastrofe. Vprašajte tisto nepregledno armado odpuščenih, brezposelnih, razdejanih, propadlih, razžaljenih, ponižanih in pozabljenih. Toda ironično: slovenske vlade so se na krizo odzvale ravno nasprotno kot na žledokalipso. No, predstavljajte si, da bi vlada ljudem, ki se tresejo v somraku žledokalipse, sporočila: zdajle vam bomo zategnili pas! Zdaj bomo za vas vpeljali stroge varčevalne ukrepe! Zdajle vam bomo oklestili socialne pravice! Ali pa si predstavljajte, da bi jim sporočila: vaše premoženje – hiške, v katerih se stiskate – bomo zdajle na hitro prodali tujcem, saj veste, tujim investitorjem, dobrim gospodarjem, da bomo lahko financirali odstranitev padlih dreves in vašo ponovno priključitev na elektriko!«
– iz eseja New Deal

»Ne le da so neoliberalci tako zaslepljeni, da kapitalizem branijo celo pred samim kapitalizmom (okej, pred drugimi kapitalizmi), ampak kljub strašnemu debaklu svojih načel še naprej vztrajajo, da so njihova načela pravilna in nezmotljiva. Kar je približno tako kot v stalinizmu, kjer je bil razcep med diamatsko teorijo in realnostjo tako velik, da ga je lahko »zapolnil« le gulag, najbrutalnejši sistem izkoriščanja najcenejše delovne sile. In kar je približno tako, kot da bi še vedno verjeli, da se Sonce vrti okrog Zemlje, pa četudi se je vmes zgodil kopernikovski obrat. Neoliberalci kopernikovskega obrata, ki se je zgodil, niso opazili, zato še vedno živijo v večnem incestu: družbi zvečer »svetujejo« to, kar jim je dopoldne naročil korporativni gospodar. In zato nam prodajajo to, kar uspeva le še v svetu, v katerem se nenehno ponavlja isti dan, ali bolje rečeno – ista noč, črna in hladna kot kri na ustih kanibala.«
– iz eseja Nikoli več

RECENZIJA BUKLA (Boštjan Videmšek):

Neoliberalizem = konec sveta

»Banana republike vedno izgledajo fiktivno. Vedno se obnašajo tako, kot da jih ni. Vedno živijo slabo, stresno, v izrednih razmerah – v katastrofi. In politične elite ljudstvu vedno rečejo: če ne bo tako, bo še slabše! Alternative ni: ali banana republika ali barbarstvo. In natanko to je tudi sporočilo slovenskih političnih elit.«
Če bi za iskanje avtorja te misli po slovensko naredili referendum, bi bila udeležba sicer nizka, odgovor pa le en – avtor te misli, ki absolutno strne doktrino delovanja (ne le) slovenskih političnih elit, je Marcel Štefančič, že desetletja z naskokom najbolj plodovit publicistični multipraktik in avtor več kot šestdesetih knjig, katerih zadnja, Kdor prej umre, bo dlje mrtev, je te dni izšla pri njegovi že desetletje matični založbi UMco.
V svojem zadnjem delu, skupku političnih in družbeno angažiranih esejev se novinar Mladine, televizijski voditelj, filmski kritik in filozof ukvarja s stanjem slovenskega duha in družbe v času krize po krizi; v času krize po zimi našega nezadovoljstva, ki je prinesla upanje, da so politične spremembe mogoče, a odnesla – in še to prej ko slej le začasno – le Janeza Janšo.
Štefančič se lucidno in v le sebi lastnem slogu sprehaja po absurdih slovenske politike, po njeni patetični in konformistični podstati in manjku kakršne koli svežine ter predvsem (samo)refleksije. Vse skupaj seveda v globalnem kontekstu iz dneva v dan bolj trdne in, konec koncev, tudi transparente vladavine neoliberalizma, ki si je svet ukrojila po lastni podobi in celo proteste (in protestnike) kot take spremenila v tržni produkt. V množični in globalni tržni produkt.
Saj v resnici so stvari žalostno preproste: »Jasne ločnice med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi, nismo nikoli potegnili. In to nas ubija. Občutek imamo namreč, da vse sodi na trg. In da je to nekaj samoumevnega. In da je že od nekdaj tako. In da smo se tako sami odločili. Trg je zato prežel vse pore našega življenja. Ali bolje rečeno: naše življenje ni bilo še nikoli tako zelo podrejeno trgu,« v enem izmed esejev strne logaški erudit.

Boštjan Videmšek; Bukla 101-102