VISOKA OKNA

Philip Larkin se je odvrnil od modernizma, s katerim je angleška poezija v prvi polovici stoletja z Eliotom, Audnom, D. Thomasom dosegla svoj vzpon in vrh; vrnil se je na začetek 20. stoletja in dokazal, da so pri Thomasu Hardyju še zmeraj živi izviri.

Te je Larkin presenetljivo, ne eksperimentatorsko, marveč neposredno, vsebinsko povezal z modernimi pesniškimi elementi, zavestjo o nedopovedljivosti, ambivalentnosti fenomenov, z odnosom do sodobnih tem, motivov, jezika. S temami iz vsakdanjosti – rojstva, porok, spolnosti, staranja, smrti – se je začel bridko, osupljivo preprosto, tudi kruto spraševati o elementarnih bivanjskih stvareh.

Pesniško so vzdrgetale brezupne, depresivne, banalne podobe pustega, izpraznjenega življenja. Jezik in ritem sta pogovorna, a verz je precizen, forma stroga. Pesem zdrsne v večpomenskost. Detajl v pesmi ni okrasje ali duhovit namig. Znajdemo se v spačenem, mučnem in izmučenem, praznem svetu potrošništva, manipulacij. Verzi o staranju, bolezni, odtujevanjih, v portretih osamelcev, povprečnežev, zavoženih eksistenc z grotesko, ironijo, sarkazmom v psihološko, realistično ostro upodobljenem družbenem kontekstu ne skrivajo gnusa.

Zgubljenost posameznika je prostaško ponižana in bedna. Na očitek o cinizmu, je rekel: »Impulz, da bi se ustvarila pesem, ni nikoli negativen; najbolj negativna pesem na svetu je pozitivna stvar, ki je morala biti narejena«. Kritik je izjavil, da Larkinova poezija še omogoča možnost, ko je že vse zgubljeno: "problem lepote še zmeraj ostane". (Veno Taufer)

Avtor spremne besede je Veno Taufer.

Trda vezava, 13,5 x 20,5 cm, 120 strani.