Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska, ki ne hranijo osebnih podatkov.

Več o uporabi piškotkov
Količina:

0


Znesek:

0,00

Hitler - Kako je preživel?

Kako je preživel

Hitler - Kako je preživel?
  • Redna cena:

    19,90 €

  • Popust:

    0,99 € (5%)

  • Spletna cena:

    18,90 €

  • Avtor:

    Marcel Štefančič, jr

  • Založba:

    UMco

  • Datum izida:

    16.4.2015

Zaloga: na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

Marcel Štefančič, jr. nas v svoji novi esejistični knjigi pelje od neskončnega biografiranja Hitlerjevega lika in dela, prek vseh teorij zarote v zvezi z njim, in posebne veje založništva, ki se ukvarja s scenariji vzporedne zgodovine, do uporabe Hitlerja v promoviranju tako različnih reči, kot se korejski tehno bar, indijska trgovina z moškimi oblačili, tajska restavracija, italijanska vina, turški čaj, južnoafriška jajca, novozelandska pizza in nizozemski kondomi. Štefančič dokazuje, da je Hitler z vsakim njegovim ubijanjem bolj živ in bolj nedolžen.
Štefančičev Hitler je knjiga o tem, kako je Hitler postal gospod Friendly.

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 295 strani.

ZALOŽNIK O KNJIGI:

Adolf Hitler je 30. aprila 1945 naredil samomor. Najprej je vzel strup. Potem se je ustrelil. Na koncu pa ga je njegov zvesti pribočnik še polil z bencinom in sežgal. Je Hitler umrl? Marcel Štefančič, jr., magister filozofije, filmski kritik in avtor mnogih, v zadnjih letih odmevnih in dobro sprejetih esejističnih knjig, kot so Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012, nominacija za Rožančevo nagrado), Zima našega nezadovoljstva (2013) in Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014, Rožančeva nagrada), je tokrat pod drobnogled vzel ultimativnega negativca 20. stoletja. V svoji bravurozno spisani knjigi Štefančič dokazuje, da je Hitler kljub fizični smrti kot lik vse bolj živ, saj se je okoli njega, še posebej z vzponom spleta, ustvarilo povsem novo vesolje, ki ga na razne načine ohranja pri življenju.

Biografiranju Hitlerja ni ne konca ne kraja. Obstaja Kershawov Hitler, Shirerjev Hitler, Tolandov Hitler, Festov Hitler, Bullockov Hitler, Ferenczijev Hitler, Lukacsev Hitler, Stolfijev Hitler, Hitler skozi oči njegovega tiskovnega predstavnika (Otto Dietrich), njegovega telesnega stražarja (Rochus Misch), njegovega osebnega sluge (Heinz Linge), njegovega osebnega fotografa (Heinrich Hoffmann), njegove tajnice (Christa Schroeder) in njegove zadnje tajnice (Traudl Junge). Sedaj smo dobili še Štefančičevega Hitlerja.

Marcel Štefančič, jr., nas v svoji novi esejistični knjigi pelje od neskončnega biografiranja Hitlerjevega lika in dela, prek vseh teorij zarote v zvezi z njim, in posebne veje založništva, ki se ukvarja s scenariji vzporedne zgodovine (kaj bi se zgodilo, če bi Hitler preživel), do uporabe Hitlerja v promoviranju tako različnih reči, kot so korejski tehno bar, indijska trgovina z moškimi oblačili, tajska restavracija, italijanska vina, turški čaj, južnoafriška jajca, novozelandska pizza in nizozemski kondomi. Štefančič dokazuje, da je Hitler z vsakim njegovim ubijanjem bolj živ in bolj nedolžen.

Hitler namreč, absurdno in paradoksalno, še naprej živi mnoga (spletna) življenja. Hitler kot sladkosned, Hitler kot antikadilec, Hitler kot vegetarijanec, Hitler kot ljubitelj psov, Hitler kot maček, Hitler kot Disneyjev fen, Hitler kot triumf volje, Hitler kot spletni mem, Hitler kot most wanted, Hitler kot quenelle, Hitler kot emoticon, Hitler kot macro, Hitler kot fan fiction, Hitler kot ženska, Hitler kot Old Shatterhand, Hitler kot Googlov »Adolf Hitler Platz«, Hitler kot stripovski Nazi-Sau, Hitler kot nonkonformist, Hitler kot hipster, Hitler kot »literally Hitler«, Hitler kot logo, Hitler kot lulz, Hitler kot LOL, Hitler kot »Hitler chic«.

Štefančičev Hitler je knjiga o tem, kako je Hitler postal gospod Friendly.

RECENZIJA BUKLA:

Knjigarne so ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne polne knjig, ki poskušajo že ničkolikokrat povedano povedati še enkrat, tokrat seveda malce drugače. Enako velja za časopise in njihove tedenske priloge, ki pa jim – vsaj na domačem prizorišču – boleče redko uspe preseči ideološka izhodišča in logiko (državljanskega) konflikta, ki traja.

Neutrudnemu Marcelu Štefančiču je tudi tokrat uspelo preseči prevladujočo naracijo, čeprav si je izbral izjemno težko nalogo. Pisanje o do obisti »izcuzani« in vsenavzoči temi fenomena Adolfa Hitlerja, ki je kot kult osebnosti in popkulturni fenomen sedemdeset let po svoji smrti in zgodovinskem porazu vsaj tako živ kot na vrhuncu svojih destruktivnih moči.

Hitler je, tukaj in zdaj, bolj kot katera koli zgodovinska osebnost – no, razen morda določenih domišljijskih likov z božjimi ambicijami – navzoč povsod. V vseh literarnih žanrih, igranih in dokumentarnih filmih, besedilih glasbenih uspešnic, oglaševanju ter javnem in zasebnem diskurzu. Je priljubljena metafora, primera, šala, žalitev in vrednostna sodba hkrati.

Hitler: Kako je preživel je značilno »štefančičevsko« steroidno-enciklopedični pregled razlag (in pogojev) za še zdaleč ne le popkulturno preživetje človeka (da, človeka), ki je najbolj zaznamoval dvajseto stoletje in ga je od slehernika dejansko razlikovalo le to, da si je upal udejanjiti svoje temačne fantazije in to ničkolikokrat povedati na glas. Marcel se lucidno, v tako rekoč forenzičnem slogu sprehaja med knjigami, filmi, pesmimi, dogodki, pripovedmi, teorijami zarote, medmrežju, medijih, govoricami, podzavestjo, kolektivnim spominom in različnimi interpretacijami zgodovine, ki poosebljeno zlo (ne le) 20. stoletja še danes ohranja nedotaknjeno in bolj živo od življenja samega.

»Hitler je Mein Kampf začel kot pravljico. Ni čudno: ni fukal, ni kadil, ni pil alkohola in ni jedel mesa, ob pogledu na otroke in male živali se je vedno zjokal, s prijatelji se je vedno rad spominjal starih časov, leta in leta je nosil isti trenčkot. Verjetno za srečo,« zapiše Štefančič.

Skratka: Hitler je bil mali človek, ki mu je uspelo. Gromozansko uspelo. Tudi njegov padec je bil del gromozanskega uspeha. Smrt in absolutno nasilje sta le posebna učinka. Če Hitlerja ne bi bilo, bi si ga popkultura izmislila.

Ravno toliko pronicljivo kot tesnobno branje.

Boštjan Videmšek; Bukla 110-111