Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska, ki ne hranijo osebnih podatkov.

Več o uporabi piškotkov
Količina:

0


Znesek:

0,00

V pogonu: Neko življenje

V pogonu: Neko življenje
  • Cena:

    23,50 €

  • ISBN:

    9789612419837

  • Avtor:

    Oliver Sacks

  • Založba:

    Modrijan

  • Datum izida:

    9.11.2016

Zaloga: na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri.

Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.

V pogonu je zgodba o nekonvencionalnem zdravniku in pisatelju, možu, ki je dognal nešteto dejstev o človeških možganih, o nekem življenju, ki je bilo polno, ustvarjalno in prežeto z nenehnim vitalizmom.
Avtobiografija je v ZDA izšla 1. maja 2015, štiri mesece pozneje, 30. avgusta, je Oliver Sacks umrl za rakom.

Mehka vezava, 13,5 × 22,0 cm, 400 strani.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Še pred mesecem dni sem bil dobrega, celo krepkega zdravja. Pri enainosemdesetih še vedno preplavam miljo na dan. A sreča me je zapustila – pred nekaj tedni sem izvedel, da imam v jetrih več metastaz. Pred devetimi leti so mi v očesu odkrili redek tumor, očesni melanom. Zaradi obsevanja in zdravljenja z laserjem sem na eno oko oslepel. In čeprav očesni melanomi metastazirajo morda le pri petdesetih odstotkih pacientov, je bila ta verjetnost, glede na značilnosti mojega tumorja, veliko manjša. A sreča tokrat ni na moji strani.
Hvaležen sem, da je prvotni diagnozi sledilo devet let dobrega zdravja in ustvarjalnosti, a zdaj zrem smrti v oči. Rak se je zažrl v tretjino mojih jeter, in čeprav je njegovo napredovanje mogoče upočasniti, te vrste raka ni mogoče ozdraviti.

Zdaj se moram sam odločiti, kako preživeti mesece, ki mi preostanejo. Živeti moram kar se da bogato, doživeto, ustvarjalno. K temu me nagovarjajo besede enega mojih najljubših filozofov Davida Huma, ki je, potem ko je pri petinšestdesetih izvedel, da je na smrt bolan, v enem samem dnevu aprila 1776 napisal kratko avtobiografijo. Naslovil jo je »Moje življenje«.
»Zdaj se zanašam na hiter razkroj,« je zapisal. »Zaradi obolenja ne trpim hudo; in kar je še bolj nenavadno, dasiravno je moja zunanjost hudo opešana, se duh niti za hip ne upeha. [...] Z nezmanjšano gorečnostjo sedam k študiju, z nezmanjšano radostjo k prijateljem.«
Dočakal sem več kot osemdeset let, kar je velika sreča, in v teh petnajstih letih, ki mi jih je bilo odmerjenih več kakor Humu, sem veliko prejel tako na področju dela kot ljubezni. V tem času sem objavil pet knjig in do konca napisal avtobiografijo (bistveno daljšo od Humove, ki je štela le nekaj strani); z malo truda bom dokončal še nekaj knjig.

Oliver Sacks, The New York Times, 19. februar 2015 (Besedilo je bilo po Sacksovi smrti objavljeno v zbirki esejev Hvaležnost.)

RECENZIJA BUKLA: Živeti do smrti. In še malo čez. Monumentalno delo velikega zdravnika, raziskovalca in razlagalca človeških možganov ter rojenega pripovedovalca (in zapisovalca) zgodb. Vedno znova presunljivih, večplas­tnih, neprizanesljivih, brezkompromisnih zgodb, ki se jih je preprosto nemogoče naveličati. Ne zaradi njihove lepote in poetičnosti; to bi bilo prelahko in »nesacksov­sko«. Zato, ker so tako neizbežno resnične – in vedno in povsod umeščene v zgodbo (človeškega) življenja samega. Vse našteto v celoti velja tudi za skoraj romaneskno Sacksovo avtobiografijo. V pogonu je potopis skozi življenje velikega človeka, ki je tako rekoč izumil nov literarni žanr in s svojim skozi vsako mogočo poro s humanizmom najbolj čistega tipa prepojenim zdravniškim znanjem stotinam ljudem omogočil, da so s svojimi različnimi nev­rološkimi boleznimi živeli bolje in bolj polno, predvsem pa bolj – dostojanstveno. Da, Sacksova briljantna avtobiografija, živopisni in na trenutke zares boleče iskreni hommage življenju, ljubezni, družini, znanosti, svojim bolnikom, svobodi, umetnosti in, tudi, Združenim državam Amerike, »kot so te nekoč bile«, ki ji v konsistentnosti in osvobojenosti želje po lahkotnem očaranju bralca (oboževalca) ne vidim para, je predvsem zgodba o dostojanstvu. To veje iz vsakega koraka in besede in misli in dejanja (samo)zapisa o življenju večnega mladeniča, ki je – zelo dobesedno – živel in delal do svoje smrti. Zanj je živeti pomenilo predvsem plavati in pisati. Plaval je, kljub hudi bolezni in sorazmerno visoki starosti, še nekaj tednov pred smrtjo. Pisal je tudi, ko se je zdelo, da se je njegovo nekoč zverinsko močno telo (bil je lastnik rekorda v počepu z utežmi na plažah Los Angelesa, op. p.) že poslovilo. Rezultat? Avtobiografija V pogonu je izšla le štiri mesece pred njegovo smrtjo (30. avgust 2015), tako rekoč takoj po njegovi smrti pa je izšla še skrajno tenkočutna, za Sacksa nenavadno mehka zbirka esejev, ki jih je pisal od trenutka, ko je izvedel, da se je bolezen vrnila in da se bo njegovo čudežno polno življenje izteklo v pos­pešenem posnetku. Človek, ki ga niti smrt ne more (kako krivično in predvsem nepravilno bi bilo uporabiti preteklik) ustaviti. (Boštjan Videmšek; Bukla 127-128)