Nekaj zelo zelo lepega (znak kakovosti Zlata hruška) - Hitra dostava in bogat izbor

Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska, ki ne hranijo osebnih podatkov.

Več o uporabi piškotkov
Zaradi izrednih razmer do preklica karantene ne omogočamo plačil po povzetju. Zaradi omejevanja širitve koronavirusa vas naprošamo, da spletne nakupe poravnate vnaprej (predračun, kartice, paypal). Hvala za razumevanje.
Količina:

0


Znesek:

0,00

Nekaj zelo zelo lepega (znak kakovosti Zlata hruška)

Nekaj zelo zelo lepega (znak kakovosti Zlata hruška)
  • Nekaj zelo zelo lepega (znak kakovosti Zlata hruška)
  • Nekaj zelo zelo lepega (znak kakovosti Zlata hruška)
  • Nekaj zelo zelo lepega (znak kakovosti Zlata hruška)
  • Redna cena:

    39,00 €

  • Popust:

    3,00 € (8%)

  • Spletna cena:

    36,00 €

  • ISBN:

    9789612745295

  • Avtor:

    Neža Maurer, Ilustrator: Barbara Ogrič Markež

  • Založba:

    Sanje

  • Datum izida:

    15.02.2018

Brezplačna dostava

Zaloga: na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

Zbir verzov pesnice vitalizma in radožive pisateljske krojačice za mlade bralce bo iskal kukavico, ljudomilo poizvedoval, kje spi veverica, zasledoval Kostanjevega škratka, meril dolžino laži, teden skrajšal za polovico ... Nagajive, šaljive in dobrosrčne vrstice umetniško raznorodne ustvarjalke se toplo vgozdijo v spomin; njihova živopisanost, a tudi človečnost, nevsiljiva poučnost in, ne nazadnje, z modrostjo predihana sporočilnost so hvalevredno izročilo, ki le težko najde primerjavo.

Trda vezava, 23 x 16 cm, 654 strani.

O KNJIGI SO DEJALI:
"V teh pesmih je vera v lepoto. Kadar si dovolim gledati kot otrok, je vse na svetu samo lepo.«
- Neža Maurer v pogovoru s Katarino Ropret, Praznična Družina

"Bližina Neže Maurer je resnično nekaj zelo zelo lepega. Kakor njena poezija, ki nastaja v globinah njene čiste duše. V njej se zrcali pristna radost ter navdihujoča moč ženske, ki je presegla trpljenje in razvila nežno naklonjenost do vseh živih bitij."
- Danaja Lorenčič, Jana

"Lahko bi rekla, da je v meni otroška duša, ki ne odraste in se ne stara. Vse življenje sem malce otročja in zato imam toliko knjig in toliko pesmi za otroke."
- Neža Maurer v intervjuju z Renate Rugelj, Bukla

"Največji izziv je bil, kako v knjigi s toliko pesemske glasbe »napeti« niti vizualne dramaturgije ter skozi sosledje podob ustvariti imaginativne časovne loke, ki se zdijo kot eno samo trajanje neskončnega."
- Barbara Ogrič Markež v intervjuju z Renate Rugelj, Bukla

"Neža Maurer je zaznamovala moje življenje tako s svojo poezijo kakor tudi s svojo osebnostjo. Njena velika, lahko bi rekel brezmejna iskrenost naju je naredila za dobra prijatelja. Prav ta iskrenost se na poseben način zrcali tudi v njenih pesmih za otroke. To so pesmi, ki te začarajo v otroštvu in ki jih zato ne pozabiš, tudi ko odrasteš. Pesmi, ki jim lahko verjameš. Pesmi, ki prihajajo iz dobrega srca."
- dr. Kozma Ahačič, višji znanstveni sodelavec in namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Delova osebnost leta 2017

AVTORICA NEŽA MAURER O SEBI:
Rodila sem se 22. decembra 1930 v vasi Podvin, občina Polzela. Osnovno šolo sem obiskovala na Polzeli: do četrtega razreda slovensko, med okupacijo pa nemško. Po vojni sem na nižji gimnaziji v Celju in Žalcu naredila izpite čez prve tri razrede in leta 1946 redno končala četrti razred. Učiteljišče sem (s pomočjo štipendije) naredila v Ljubljani, nakar so me poslali poučevat na Primorsko. Tri leta sem učila (večkrat po ves dan vsled pomanjkanja učiteljev) v Črnem vrhu nad Idrijo. Kot odlična dijakinja sem si pridobila dopust za redni študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po diplomi sem se takoj izredno vpisala na Filozofsko fakulteto (slavistika) v Ljubljani - poučevat pa so me poslali na nižjo gimnazijo v Ilirsko Bistrico. Na fakulteti sem diplomirala leta 1960.

Tedaj so se na ljubljanski televiziji začele priprave za šolske oddaje. Imela sem dovolj prakse in diplomo - zato so me sprejeli za prvo urednico šolskih TV oddaj. (Opravila sem seveda novinarsko preizkušnjo in v Rimu mednarodni tečaj za šolske TV oddaje). Vsled pomanjkanja denarja za šolstvo so čez dobro leto šolske TV oddaje ukinili. Ostala sem v novinarstvu, vendar ne na radiu ali televiziji. Zanje sem samo pisala; predvsem za radio - vse življenje. Delala pa sem kot novinarka, tudi kot tehnična urednica v uredništvu Rodne grude; pri Pionirskem domu sem urejala brošure za slavnostne dneve v šolah; pri Otrok in družina sem bila tehnična urednica. Posebej mi je bilo blizu delo pri Kmečkem glasu, kjer sem urejala kulturno rubriko (iz tega je nastala takratna in sedanja Pisana njiva) - in bila istočasno terenska reporterka. Moje področje je bilo Kozjansko. Vozila pa sem se po vsej Sloveniji, potovala po Jugoslaviji in včasih tudi čez mejo. To je dalo številne reportaže in potopise - za Kmečki glas seveda.

To letečo idilo je presekala smrt v družini. (Umrl je mož Herman Škofič.) Takoj sem morala poiskati drugo službo - da bom več doma pisala in po možnosti služila za preživljanje vseh štirih (poleg otrok še za mamo). Prijavila sem se in bila sprejeta na mesto glavne urednice (in direktorice) lista Prosvetni delavec. Sedem let sem ostala tam. To so bila z delom in odgovornostjo zelo obremenjena leta. Ko je sin dobil štipendijo za srednjo šolo, sem službo menjala za strokovno sicer zveneče, a manj odgovorno in manj plačano delo: postala sem samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije.

Tam sem ostala do upokojitve. Izrabila sem možnost (sin je bil že pilot, hči je študirala za klovneso v Moskvi, mama je umrla) in se preselila kot podnajemnica v Škofjo Loko: zdaj sem bila povsem neobremenjena z drugim delom. Lahko sem se posvetila literaturi in nastopom po šolah. Za vse prav gotovo ni bilo prav - a če pogledam izide zbirk tako za otroke kot za odrasle, je bilo vredno. Denacionalizacija mi je (po 13 letih) spodnesla možnost nadaljnjega bivanja v starinski hiši - sedaj živim prav tako v Škofji Loki, vendar v stanovanju na Partizanski ulici. Kolikor največ zmorem, še pišem literaturo za odrasle in manj odrasle.

Sem članica Društva novinarjev (od leta1962), Društva slovenskih pisateljev (od 1973), gibanja za kulturo miru in nenasilja (od 1983) in PEN kluba (od 1991). Z družino sem prebivala v Brezju pri Dobrovi 47, v stari obnovljeni hiši. Zdaj je tam sin s svojo družino; tako ostaja nekaj domačnosti.