Navzkrižna srečavanja

V esejistično-memoarski knjigi Navzkrižna srečavanja se avtor loti portretov svojih duhovnih očetov - Vidmarja, Kocbeka, Mraka, Kidriča in drugih -, nadaljuje pa predvsem z razmišljanji o generacijskih kolegih, denimo Božiču in Rožancu. Sklepno poglavje pripada očetu, morda temeljnemu liku njegovega življenja. 

Kermauner z izjemno osebno zavzetostjo priklicuje v območje portreta senčno in sončno, skuša biti realen, realen v osebni prizadetosti in ne navidezni objektivni distanci. Skozi Navzkrižna srečavanja preseva slovenska povojna intelektualna zgodovina, uzrta skozi nenehno intelektualno iskanje človeka, ki ni v iskanju resnice nikoli mogel ostati fiksiran v enem samem pogledu na svet.

»Kermauner je prav zaradi dejstva, ker o umetnosti govori z enako silo kot o politiki, ker o Kidričevem temperamentu govori z enako močjo kot o Kocbekovem strahu in pogumu ali Zupanovem disidenstvu in anarhizmu, za vedno moderen in odpira nove perspektive na današnji čas. Tudi zato, ker govori o junakih - pojmu, ki danes izgineva.« (Irena Štaudohar, Delo)

»Eseji in memoari, ki bi jih, če ne bi bilo dolgočasno in izrabljeno, združil pod naslovom “O življenju in smrti”, se lotevajo portretov avtorjevih duhovnih očetov - Kidriča, Kocbeka, Vidmarja, Mraka in drugih - sodobnikov, generacijskih kolegov in prijateljev, pri čemer se Kermauner v sklepnem poglavju posveti svojemu očetu, verjetno najpomembnejši personi njegovega življenja.« (Ana Schnabl, Dnevnik)

Trda vezava, 21,0 x 14,0 cm, 651 strani.