Živi sin budnega

VEČ O DELU TER AVTORJU:

(27. maj 2012 by Gregor Abdalkarim)

Živi, sin Budnega (ar. Hajj ibn Jakdan) je zgodba o razvoju človeka, ki od najrosnejšega obdobja sovjega življenja živi ločen od civilizacije. Kljub temu v procesu napredovanja svojega uma pride do zaključkov o sebi in svetu, ki so v osnovi enaki tistim, do katerih se dokoplejo učeni možje. Delo je nastalo v dvanajstem stoletju, v obdobju srednjega veka, po svojem značaju pa bi ga prej uvrstili v obdobje renesanse.

Avtor tega zanimivega dela je Abu Bakr Ibn Tofajl (šp. Abentofáil, včasih latinizirano tudi kot Abubacer). Rodil se je okrog leta 1110 v mestu Wadi Aš, današnji Guadix, v bližini Granade. O njegovem zgodnjem življenju ni dosti znanega, gotovo pa je, da je študiral medicino in znanosti, ter postal vezir (minister, svetovalec) in glavni zdravnik na dvoru almohadskega sultana Abu Jakub-a. Almohadi (ar. al-muwahhidun) so bili ena od dveh maroški vladarski družin, ki je v obdobju po razpadu kordobanskega kalifata v 11. stoletju prevzela oblast nad muslimanskim delom iberskega polotoka. Čeprav so španski muslimani, dediči vodilne civilizacije v tem delu sveta, zviška gledali na prišleke iz Maroka, katerih tolmačenje islama je veljalo za ozkogledo, je vendarle res, da so ti vladarji, včasih nemara v nasprotju s stališči uradnega klera, vsaj zasebno podpirali učene može iz vseh delov svojega kraljestva. Ibn Tofajl je eden v verigi treh velikih španskih mislecev dvanajstega stoletja; njegov predhodnik je Ibn Badžža (lat. Avempace) iz Zaragoze, njegov naslednik pa znameniti ibn Rušd (lat. Averroës) iz Cordobe, katerga je sam uvedel v Abu Jakub-ov krog učenih, in kateri ga je leta 1182 tudi nasledil na mestu glavnega kraljevega zdravnika. Poleg državniških zadev in medicine, se je Ibn Tofajl ukvarjal še z astronomijo, filozofijo in pesništvom.

Hajj ibn Jakdan je njegovo najpomembnejše delo. Postavljeno je na neobljuden otok, na katerega tokovi zanesejo košaro z otrokom. Košaro najde gazela, ki skrbi za otroka. Gazela umre, ko je otroku sedem let. Pretresen nad smrtjo svoje krušne matere, začne iskati vzroke zanjo; to ga vodi v sistematično opazovanje sveta okoli sebe in sklepanje na podlagi opazovanega. Sčasoma pride do spoznanj, enakovrednih tistim, do katerih pridejo najbolj učeni naravoslovci. Iz nebogljenega opazovalca se prelevi v osebo, ki obvlada svet okrog sebe; napravi si obleko in čevlje ter udomači nekaj živali. Nato se začne zanimati za bistvo sveta, ki ga obdaja. Razmišlja o nastanku sveta, o vzroku za nastanek sveta in o naravi tega vzroka, Stvaritelja sveta. Na ta način se uspe dokopati do določenih zaključkov o duhovnih pojmih, ki segajo izven polja neposredne človekove zaznave, brez pomoči drugih ljudi ali razodetja. V naslednjem obdobju svojega življenja prične z izpopolnjevanjem svojega delovanja, v luči odnosa do Stvarnika in stvarstva. Pri tem skrbno pazi, da je njegovo delovanje skladno s stvarstvom, da ne pretirava in ne povzroča škode. Tako se pri izbiri živil npr. odloči, da bo užival le plodove tistih rastlin in meso tistih živali, ki jih je v izobilju in ki se najhitreje množijo. V tem duhu sprejme še druge podobne odločitve. Zaliva rastline, ki jim preti, da se posušijo, ter pomaga živalim, ki se znajdejo v težavah. Skrbi za visoko raven svoje osebne higiene. Posvečati se začne tudi meditaciji, razmišljanju o Stvarniku, in osvobaja svoje misli od navezanosti na nepotrebe stvari.

Ko dopolni petdeset let, na otok prispe Asal, učen in pobožen mož iz drugega otoka, kjer vlada civilizacija in ljudje sledijo pravilom svoje religije. Srečanje je sprva nezaupljivo, kasneje pa Asal nauči Hajj-a jezika in drug drugemu povesta svojo zgodbo. Odkrijeta, da se poti razuma in tradicije ujemata. Hajj edinole ne razume, zakaj je potrebno ljudi učiti pravil, ko pa človek, ki spozna resnico, živi v zadovoljstvu in se ne predaja zablodam. Skelne oditi na drugi otok in ljudem pojasniti svoja stališča. Asal ga svari, kakšne vrste ljudi tam žive, in kako nagnjeni so h kršenju Božjih zakonitosti, česar pa Hajj ne razume. Na otok zanese ladjo, in ta ju odpelje na obljudeni otok. Ko prispeta, Asal razloži ljudem Hajj-evo zgodbo, in mnogo jih želi poslušati, kaj jim ima ta zanimivi mož povedati. Toda ko začne Hajj govoriti o zadevah, ki jih niso že od prej imeli v svojih glavah, povzroči nezadovoljstvo med njimi. Spozna, da večine izmed njih ne zanima več kot to življenje, v katerem strežejo svojim željam. Kljub njihovem nerazumevanju, se od njih poslovi na vljuden način, in jim priporoči, naj se še naprej držijo vsaj pravil. Tako Hajj in Asal pričneta iskati priložnost, da odpotujeta na svoj otok – dokler ni bilo Bogu po volji, da jima nakloni možnost vrnitve.

Kot je bilo običajno v dvanajstem stoletju, je modrost potovala od islamske Španije v druge dežele Evrope. Tako se je zgodilo tudi z ibn Tofajl-ovim Hajj ibn Jakdan-om; preveden je bil v hebrejščino in latinščino, in kasneje še v druge jezike, npr. do leta 1711 štirikrat v angleščino. Čeprav ni neposrednega dokaza o povezavi s kasnejšimi razsvetljenskimi deli s sorodno tematiko, pa dejstvo, da je bilo delo poznano, kaže na verjetne vplive, ki so jih raziskali različni avtorji, med drugimi Samar Attar v delu “The Vital Roots of European Enlightenment: Ibn Tufayl’s Influence on Modern Western Thought”. Podobnost z znamenitim razsvetljenskim delom Robinson Crusoe (D.Defoe, 1719) je, tako v izbranih motivih, kot po vsebini, kar očitna. Junak obeh del živi na samotnem otoku, prepuščem lastnim sposobnostim. Obe deli poudarjata potencial opazovanja in sklepanja, to je raziskovanja v duhu empirične znanosti. Obe deli se dotikata tudi pojmov, kot so medsebojni odnosi, ter vlogo in stopnjo etike in religije v družbenem življenju. Določene vidike iz ibn Tofajl-ovega dela zasledimo tudi v delih Leibniza (1646-1716) ter renesančnih utopistov, kot je npr. Thomas More. Hajj tvori enega od pomembnih členov v razvoju evropske misli in idej.