Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Po vojni je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral slavistiko in primerjalno književnost, iz te doktoriral in zatem do konca življenja predaval primerjalno književnost in literarno teorijo. Po smrti je bil upodobljen v več literarnih delih in spominih, mnogi pa o njem na različnih ravneh še danes polemizirajo. 'Knjiga Ahac – knjiga o Pirjevcu' izhaja ob 100-letnici njegovega rojstva. Zgodovinsko in družbeno vlogo Dušana Pirjevca predstavljajo Boris A. Novak, Alenka Pirjevec in Peter Vodopivec. V knjigi bo prvič objavljena medvojna korespondenca med Dušanom Pirjevcem in njegovo prvo ženo Marjeto Vasič, pa tudi Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov.

»Ahac je bil že od gimnazije razcepljen med dve ljubezni – kulturo in revolucijo.« - Taras Kermauner

Trda vezava, 14 x 21,5 cm, 456 strani.

O AVTORJIH:

Boris A. Novak (1953, Beograd) je pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, literarni kritik in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velja za enega pomembnejših slovenskih mladinskih pisateljev. Za svoja dela je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada ter Jenkovo, Župančičevo in Veronikino nagrado.

Alenka Pirjevec (1945, Ljubljana) je lutkovna ustvarjalka, ki je študij dramske igre zaključila na gledališki akademiji v Beogradu. Tam je kot igralka honorarno sodelovala v Narodnem pozorištu, istočasno pa se je ukvarjala tudi s prevajanjem slovenščine v srbohrvaščino. Po vrnitvi v Ljubljano se je kot igralka in animatorka zaposlila v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila zaposlena 40 let. Kot celostna avtorica predstav se je posvečala predvsem marionetnemu gledališču.

Peter Vodopivec (1946, Beograd) je slovenski zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z zgodovino 19. stoletja, med drugim tudi z gospodarsko in socialno zgodovino. Leta 1971 je bil na Filozofski fakulteti v Ljubljani izvoljen za asistenta, osem let kasneje za docenta, 1985 je postal izredni profesor na oddelku za zgodovino, kjer novejšo zgodovino predava še danes. Za svoje raziskovalno delo je leta 2008 prejel avstrijsko nagrado Antona Gindelyja za kulturo in zgodovino srednje, vzhodne in južne Evrope, leta 2010 pa je bil odlikovan tudi z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost I. reda. Leta 2014 je dobil nemško medaljo Konstanina Jirečka za dosežke pri raziskovanju jugovzhodne Evrope.