BABA: Kolosalna balkanska fikcija

Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. Kolosalna balkanska fikcija ni resnica, a bi lahko bila.

Katalog pripoveduje o potovanjih po krajih in časih, ki se upogibajo pod plodovi romantične zahodne domišljije. Homer, muškarača, tobelija, slepica in Stana živijo na območju, o katerem danes samoumevno govorimo kot o Balkanu. Ustvarja intuitivno pojmovno mrežo med glasbo, zahodnim pogledom, sladobolom, heteroromantično ideologijo ter Adamovim rebrom, falocentrično gravitacijo in devištvom, kot se z njim človeštvo ukvarja že stoletja.

Knjiga izhaja na otvoritvenem dogodku Festivala Sanje 2021, premieri glasbeno-scenskega dela BABA: Dert, endemične pesmi v izvedbi Novoglasbenega gledališča Choregie pod umetniškim vodstvom Karmine Šilec in v produkciji Carmine Slovenice.

Mehka vezava, šuber, 16,5 x 23,5 cm, 240 strani (knjiga zgodb) in 216 strani (katalog)

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Suni je takrat vstopila v hišno zadrugo. Primožila se je v hišo, kjer so živeli tašča, tast, stric, teta, tri sestre, dva brata, trije svaki, dve snahi, štiri deklice, pet fantov, njen mož, bratranec in njegova žena.

Dom mojih staršev, tam, kjer sem bila rojena, nikoli ni smel veljati za moj pravi dom, bil je začasno bivališče. Kot novorojeno deklico so me umivali v hladni vodi, »da ne bo v hiši vroče krvi«, da bom mirna in obvladana ženska. Zame je bil to kraj, kjer sem odrasla in se pripravila postati žena. »Naša je, dokler je pri nas, jutri se poroči in odide«, so rekli. Da svoj pravi dom dobim s poroko. Takrat mi bodo dali piti vina iz kozarca, ki ga bom izpraznjenega vrgla ob tla. Če se razbije, bo moj prvi potomec deček, če ostane cel, bo deklica.

V ta pravi dom bom zares vstopila tako, da bom za vso moževo družino pripravila večerjo. In odslej bo tako vsak dan. Delo brez prestanka po pravilu »hiša leži na ženi, in ne na zemlji«, prva bom vstala in zadnja legla. Če bi me kdo videl ležati, bi najbrž mislil, da sem umrla. Pol leta, vsak sleherni večer, bom oprala noge vsem v hiši. Najprej dedku, nato tastu, nato tašči, stricu, teti, potem pa še ostalim, in šele ko vsi zaspijo, bom v kuhinji umila stopala še možu, vendar tako, da tega ne bo nihče videl. To bi bilo sramotno. Morala bom stati med obedom in poljubljati roko staremu gospodarju hiše. V začetku bom imela veliko podporo vseh družinskih članov, sčasoma pa bom postala enakovreden član družine brez privilegijev in brez kake posebne strpnosti do mojih morebitnih napak. To tudi pomeni, da bom popolnoma pod oblastjo svojega moža.