Čas prebujenja se bere kot slika izseka nekega časa, kjer se pred bralcem razprostirajo fascinantni prizori zgodbe o umetnosti. Avtor si ob pisanju zastavlja številna vprašanja in postavlja zanimive teze, pri čemer črpa iz mnogovrstnih virov, da bi bralcem kar se da živo predstavil sodobno umetnostno zgodovino. Knjiga na izredno luciden in večplasten način združuje avtorjev oseben, likovni in simbolen pogled na slovensko umetnost.
Pisanje Tomaža Brejca pa ni le faktografsko, temveč umetnine – knjigo bogati več kot 350 domačih in tujih reprodukcij – doživlja kot ustvarjalni gledalec in jih skozi množico kontekstov oživlja v njihovem času in prostoru. Tomaž Brejc nam s prvo knjigo sintetičnega pregleda slovenske umetnosti v dramatičnem času med letom 1880 in koncem prve svetovne vojne pripoveduje zgodbo o estetski izkušnji predmodernizma. V tem času se slovenski umetniki (Šubic, Kobilca, Ažbe, Grohar, Jakopič idr.) uveljavijo na velikih razstavah v Parizu, Münchnu in na Dunaju, hkrati pa modernizirajo religiozno umetnost in kiparstvo povzdignejo na profesionalno akademsko raven (Gangl, Zajec, Berneker). Oblikuje se družbenokritično boemstvo, ki se po prelomu stoletja usmeri od impresije k izrazu: barvni motiv nadomesti realistični predmet, slika pa se prelevi v atmosfero komplementarnih kontrastov.
Tomaž Brejc (1946) je eden najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, odličen poznavalec moderne in sodobne umetnosti, avtor številnih monografij in univerzitetni predavatelj. Izobraževal se je v Ljubljani, na Dunaju, v Benetkah, Münchnu, Parizu in Los Angelesu. Poleg poglobljenega znanstvenega dela se je posvečal likovni kritiki, pripravi razstav in pisanju katalogov. Močno je vplival tudi na teoretsko misel o modernistični in postmodernistični umetnosti. Med drugimi je leta 2009 prejel nagrado Izidorja Cankarja za raziskovalno delo v umetnostni zgodovini. Širok razgled nad teorijo in prakso sodobne umetnosti povezuje z mednarodnim kontekstom.
Trda vezava, 14,5 x 23 cm, 528 strani.
##
