Od kod je prišla ta deklica? Zakaj je tukaj? Kako ji je ime? Niti sama ne ve. Reče besedo ›Jiza‹, in tako jo odtlej vsi imenujejo kar Jiza. Ko spozna dva dečka, ki sta prav tako kot ona na svetu sama, se jima pridruži. Skupaj se podajo na presunljivo dogodivščino.
Michael Köhlmeier v ganljivih podobah pripoveduje zgodbo o ljudeh brez porekla, o izobčencih v bogatem svetu, ki je do njih ravnodušen in sovražen. Pretresljiva povest o otroški volji po preživetju, nepozabna zgodba o naši sodobni, še kako resnični stvarnosti.
VEČ O ZGODBI:
Roman Deklica z naprstnikom premore vse tisto, kar imajo tudi veliki: bralcem ponuja napeto zgodbo, ki je zgoščena in premočrtna, toda hkrati zelo bogata s simboli in drugimi obliterarnimi smerokazi, s čimer prerašča golo narativnost in kakor po bližnjici prehaja v dediščino, ki jo bo morda obrodil naš čas.
Gre za literarno ›pripoved‹ neimenovane deklice, zapuščene begunke in torej brezdomke, ki je v rosni mladosti – v kakršni njeni vrstniki, srečnejši potomci ›razvitega‹ dela sveta, taki s svetlejšimi in redkejšimi obrvmi, šele začenjajo lesti iz svojega nežnega puha varnosti in vsestranske preskrbljenosti – odvržena v njej popolnoma tuj, do nje občasno tudi sovražen svet. Z vso svojo očitno drugačnostjo, a brez znanja jezika in brez žive duše, ki bi ji stala ob strani, se temu toku predaja z osupljivim vitalizmom in zaupljivostjo, pogumom, kar vse lahko spremljamo kvečjemu pri ljudeh, ki jim kremplji zla odvzemajo vse, po čemer sploh so človeška bitja, in jim brez pomislekov strežejo celo po golem življenju.
Pričujoča zgodba se zdi na površini preprosta in neambiciozna – navsezadnje jo beremo skozi oči in izrazne zmožnosti šestletne deklice, ki ima že sama precejšnje težave pri opisovanju doživljajev v tujem svetu, kjer ljudje »ne marajo otrok, ki imajo tako goste obrvi«. Dogajalno prizorišče romana je neimenovano, neznano mesto in njegovo okoliško podeželje, sklepamo lahko, da v kakem obalpskem predelu – razvajene, bogate – Srednje ali Zahodne Evrope.
MEDIJSKI ODZIVI:
»Velika odlika tega nenavadnega romana so globoke vrzeli, ki jih v pripovedi pušča Michael Köhlmeier; te nas po eni strani surovo posrkajo vase, hkrati pa besedilo barvajo s presenetljivo spevnostjo. Zgodba se idealno prilega našemu času in bralcem zelo jasno kaže, kaj pomeni biti popoln tujec.« - Martina Kothe, NDR Kultur
»Roman o ljubezni, zanemarjanju in zlu. Parabola o tem, kako težavno je hoteti in tudi delati dobro. Besedilo, ki ga ne pozabimo.« - Verena Auffermann, Deutschlandradio Kultur