V njej se poglablja v razmislek o življenju in smrti, o vlogi očeta in sina, o minljivosti in ljubezni… Knjiga je redek vpogled v tako opisno čustvovanje očeta, ko je družina soočena z boleznijo otroka.
Del sredstev od prodaje knjige bomo namenili Društvu Vilijem Julijan, ki je nastalo kot svetel žarek upanja in podpore za otroke z redkimi boleznimi
MNENJA O KNJIGI:
"Peterka nam ne prodaja lažnega upanja. Ne piše o čudežnem ozdravljenju, temveč o nečem veliko težjem: o čudežu vztrajanja v ljubezni, ko upanja na ozdravitev ni več. To je delo, ki bi ga moral prebrati vsak študent medicine in vsak terapevt, saj nas uči o tistem delu človeka, ki ga noben aparat ne more izmeriti in nobena bolezen uničiti: o duši, ki ljubi čez vse meje." - Univ. prof. dr. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor, direktor Univerze Sigmunda Freuda
“Dinozavrska sobota ni knjiga o zmagi nad boleznijo. Je knjiga o vztrajanju, o ljubezni, ki se ne umakne, ko izginejo besede, gibanje in obljube o prihodnosti. Je opomin, da se vrednost življenja ne meri z njegovo brezhibnostjo, temveč z odnosom, ki ga zmoremo ohraniti ob tem. To je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak starš – ne zato, da bi se bal, ampak zato, da bi znal biti hvaležen. In da bi razumel, kako globoko, tiho in nevidno se včasih odvijajo najpogumnejše človeške zgodbe.” - Matjaž in Simona Kosi
"Delo učinkuje kot nekakšen učbenik notranje rasti, saj bralca spodbuja k introspekciji in ponovnemu vrednotenju temeljnih življenjskih resnic. Avtor bralca subtilno, a jasno opominja, da je že samo dejstvo bivanja – zmožnost videti, čutiti, slišati, zaznavati in živeti – temeljna vrednota in dar." - Martina Potočnik, dipl. delovna terapevtka
ODLOMKI IZ KNJIGE:
Julijanova duša
Kako je bil videti Julijan, ko je ležal na bolniški postelji, lahko opišem le z besedami: njegovo življenje počasi bledi iz njegovega telesa; kot bledijo fotografije v albumu življenja naših babic in dedkov. Spokojna prestrašenost, ni se še pripravljen odpovedati vsemu, kar ga povezuje s tem svetom, toda tista druga spokojnost že sega po drugi strani. Julijanova duša je nekje med nebom in zemljo.
Ob postelji
Ko sem bil pri njem, sem sedel ob njegovi postelji, ga držal za ročico in mu pripovedoval najrazličnejše prigode iz svojega ali njegovega življenja. Tam nekje v ozadju pa me je skrbelo. Jasno mi je bilo, da se lahko zgodi, da življenje ne bo več takšno, kot je bilo, toda bil je živ. Dokler je živ, je vedno upanje. Upanje umre zadnje, tako pravijo.
Ljubezen, ki pusti oditi
Gledam te, tako drobnega, tako krhkega, obdanega z napravami, ki bijejo bitko namesto tebe. In prvič … prvič si dovolim pomisliti, da ti mogoče ni več treba. Ne zato, ker bi te manj ljubil. Ravno nasprotno. Ker te imam tako zelo rad, da ne morem več gledati, kako trpiš.
Bil sem tvoj ščit. Bil sem tvoje sidro, tvoj glas, tvoj svet. In zdaj … zdaj moram biti tvoja svoboda. Julijan mi je dal najdragocenejše spoznanje v življenju: da je najresničnejša oblika ljubezni, ko nekoga pustimo oditi.
Odločnost
Po nekaj trenutkih dvignem glavo in pogledam vse prisotne zdravnike: »Jaz Julijana ne bom peljal domov v krsti. Zavedajte se, da to ne pride v poštev. Zato boste naredili vse, zares vse, da mu pomagate.« V meni pa se je zopet prižgalo upanje in spet sem se lahko osredotočil na pozitivne stvari.
Zakaj in kako
Zakaj se je to zgodilo Julijanu? Verjetno drži rek, da je glavno, da imamo zdravje, vse ostalo potem pride. Bolezen ne izbira ne dne ne noči, preprosto pride in terja svoj davek. Če to drži, potem ne moreva odgovoriti na vprašanje, zakaj. In kaj nama torej ostane? Da se osredotočiva na vprašanje, kako. S takšnim razmišljanjem bova našla rešitve in živela naprej.
Moja največja napaka
Moja največja napaka je bila, da sem si dovolil preložiti odgovornost za svojega otroka na druge. To spoznanje me bremeni. Tega bremena ne vidi nihče, toda njegova teža je vedno prisotna, tukaj. Ne glede na to, koliko terapij sva preživela skupaj, koliko dni v bolnišnici sva prebolela, koliko nasmehov in drobnih zmag sva si delila, to breme ostaja. Zdaj razumem, da je moja odgovornost neskončna. Ne zato, ker sem dolžen popraviti krivico, ampak zato, ker stojim pred njim, svojim otrokom, ki je nemočen in hkrati močan.
Mir po dolgem času
Izrečene besede: »Ne skrbita, z Julijanom bo vse v redu,« so zarezale naravnost v mojo dušo. Te besede so zapihale kot rahel vetrič po dolgi, zadušljivi nevihti. Prvič po zelo dolgem času sem začutil mir. Po dolgem času nisem nosil v sebi strahu, ampak upanje, da bo vse v redu.
Junaki na vozičku
Zgodbe, ki sem jih predajal Julijanu, so imele en sam namen: da bi jaz ponovno ugledal čudež življenja in ob njima občutil, da so meje samo iluzija. In končno, da bi spoznal, da so tudi junaki včasih prikovani na voziček — vendar jim to ne prepreči, da bi leteli.
KDO JE AVTOR PETER PETERKA?
Peter Peterka je začel poklicno pot v novinarstvu na lokalni televiziji TV Idea — Kanal 10. Delal je kot novinar in napredoval do mesta glavnega in odgovornega urednika. Beseda je bila njegovo orodje — za iskanje resnice, za oblikovanje zgodb, za komunikacijo z javnostjo. Potem so sledila nova poglavja. Prevzel je vodenje zasebnega vrtca Lavra v Murski Soboti. Vzgojno vodilo, ki ga je postavil za temelj, je povzel Don Bosco, italijanski pedagog in svetnik, ki je posvetil življenje delu z otroki: »Vzljubite tisto, kar ljubijo mladi, da bodo oni vzljubili tisto, kar ljubite vi.«
Iz tega prepričanja je raslo vse, kar je počel z otroki — ne iz dolžnosti, ampak iz razumevanja. Dve leti je delal kot šolski pomočnik. Naloga je bila na videz preprosta — biti ob otroku, biti del šolskega dne. V resnici je šlo za eno najtežjih del: biti prisoten za otroka, ki potrebuje individualno pozornost, ki se uči drugače, ki potrebuje nekoga, ki ga ne opazuje skozi prizmo sistemskih zahtev, ampak ga vidi kot človeka.
Vmesno poglavje ga je odneslo v Avstrijo, kjer se je zaposlil v gradbenem podjetju Partl Bau kot delovodja, odgovoren za vezanje armature. Fizično, natančno, zahtevno delo — povsem drugačno od pisarne in razreda. Vzreja in šolanje psov je del njegovega življenja, ki ga opravlja z enako resnostjo. Je vzreditelj nemških in belgijskih ovčarjev ter vodja psarne Od Petrova, ki vključuje tudi šolo za pse. Dela z živalmi, ki zahtevajo disciplino, zaupanje in doslednost. Kot učitelj samoobrambe poučuje otroke in ženske. Program temelji na nenasilnih tehnikah brazilskega jiu-jitsa — ne za napad, ampak za zaupanje vase, za prepoznavanje nevarnosti, za dostojanstvo.
Je oče dveh sinov. Julijanu, s katerim deli dneve, ki so včasih težki in najpogosteje polni smeha in skupnih dogodivščin. In Dorijanu, ki je zgodaj odkril glasbo in v kitari našel svoj jezik. Oče, ki posluša in spodbuja, sin, ki igra — to je njun most.
Ko je Julijan po srčnem zastoju leta 2016 utrpel hudo možgansko okvaro, se je Peterkin svet spremenil. Zahteval je prilagoditev na nove življenjske razmere — drugačen ritem, drugačne prioritete, drugačen pogled na tisto, kar šteje. Kar je nastalo iz te prilagoditve, je knjiga Dinozavrska sobota — njegova via dolorosa v najširšem pomenu. Spomin in opomin hkrati. Napisana ne zato, ker je vedel kako, ampak zato, ker drugače ni šlo. Vzporedno z razvojem knjige je skupaj z mlajšim sinom Dorijanom začel graditi NeuroVR —rehabilitacijski VR program za Julijana, razvit v okoljih Unity in Meta Quest 3. Brez diplome iz računalništva. Z razlogom, ki je bil dovolj.