Hanka ljubi vse brate enako, vojna jo uničuje, ne more se postaviti na nobeno stran, nikakor pa ne na stran svojega moža, za katerega je Poljska samo ozemlje, Poljaki pa manjvredno ljudstvo. Razumevanje in uteho išče v svojem prijatelju Kazimirju Staszinskemu, ki mu na fronto pošilja dolga pisma, v obujanju spominov na njuno skupno raziskovalno delo, preizpraševanju pomena naroda, države, vojne.
Hanka s svojim značajem močno spominja na samo avtorico romana; poglobljeno in čustveno razmišlja o nesmiselnosti vojne, o opustošenju, ki ga pušča za sabo. Ne zanima je bojišče, do tega nima dostopa, ukvarja se z osirotelimi otroki, s trumami beguncev, ranjencev, umirajočih. S posiljenimi ženskami in deklicami, s starkami, starci, bolnimi ljudmi. S pomanjkanjem, lakoto, prenatrpanimi bolnišnicami in sirotišnicami.
Kljub vsem strahotam, ki jim je priča, pa je neomajna v svoji veri v človekovo plemenitost, ki bo spremenila svet na bolje.
O AVTORICI:
Zofka Kveder (1878–1926), pisateljica, publicistka, prevajalka in borka za emancipacijo žensk, je bila ena najpogumnejših ustvarjalk ter pionirka slovenske književnosti, ki je s svojim življenjem in delom odprla vrata takrat preslišanemu ženskemu glasu. Njena dela – med njimi Mala gospodična (1903), Njeno življenje (1906) in drama Moja prijateljica (1902) – razgaljajo družbene krivice, a hkrati slavijo moč, nežnost in upor žensk. Ob 100-letnici njene smrti se je spominjamo kot simbola svobode, misli in ustvarjalnega poguma.