Trije časi, tri zgodbe - Hitra dostava in bogat izbor

Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska, ki ne hranijo osebnih podatkov.

Več o uporabi piškotkov
Količina:

0


Znesek:

0,00

Trije časi, tri zgodbe

Trije časi, tri zgodbe
  • Redna cena:

    21,70 €

  • Popust:

    1,09 € (5%)

  • Spletna cena:

    20,62 €

  • Avtor:

    Zdravko Kaltnekar

  • Založba:

    Zdravko Kaltnekar, samozaložba

Brezplačna dostava

Zaloga: ni na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

O avtorju:
Zdravko Kaltnekar je bil rojen 11.5.1929 v Križah na Gorenjskem. Od šolanja, ki ga je bilo kar nekaj, naj omenimo le nekatere: diplomo na gozdarski in magisterij poslovno-ekonomlih znanosti v Ljubljani ter doktorat iz ekonomskih ved v Sveu Ilištu v Zagrebu. Svojo delovno dobo je po dolgoletnem pedagoškem in znanstvenem delu končal kot redni profesor na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Po upokojitvi se je posvetil predvsem leposlovju iz izadl kar nekaj knjig.

Odlomek iz knjige:
Drugi dan opoldne je res začutil listek v kruhu. Zdaj ni bil več tako nervozen. Čutil je, da je prišel trenutek akcije. Danes je bilo sporočilo obširnejše. Primaknil se je k oknu in bral:
Okoli polnoči koraki, stokaj. Napravi se bolnega. Pozdrav OF.
Pozorno si je ogledal listek in se sam pri sebi nasmehnil. Torej ga občutek ni varal, trenutek akcije je prišel. V hipu je bil popolnoma hladen, kot vselej poprej. Pred vsako akcijo je bil nervozen, razmišljal je in razglabljal. Ko pa je bilo treba ukrepati, je bil vedno miren. Vse je bilo čisto jasno, kot da ne bi nikoli dvomil.
Razmišljal je , kako ga bodo rešili. Najbrž ga bodo skušali spraviti v bolnico. A kako, saj vendar ni bolan? Morda pa zdravnik sodeluje z njimi. Ko bi mu vsaj napisali, kakšno bolezen naj hlini. Odločil se je, da bo imel krče v trebuhu.
Mirno je čakal. Skrbelo ga je edino to, kako bo vedel, kdaj je ura polnoč. Upal je, da bo že približno izračunal. Pri večerji je vprašal paznika, koliko je ura. Ta mu je zagodel: "Kam pa se vam mudi, ali greste na vlak? Sedem," je spet zaprl lino.
Potem je Brane čakal. Noč se je kmalu priplazila tudi na področje kaznilnice. Bila je edina, ki je prostovoljno prišla za te zidove.Seveda pa je lahko vsako jutro spet svobodno odšla. V celicah so se prižgale luči. Brane je stal ob oknu in gledal skozenj. Sivina noči je bila le malo temnejša od križev na oknu. Nasprotnega krila ni videl, umaknilo se je v temo.
Počasi je v hiši vse potihnilo. Brane je legel na pograd. Pokril se je s tanko odejico in čakal.
Pozno ponoči, zdelo se mu je, da mora že biti polnoč, je zaslišal na hodniku korake. Prisluhnil je: samo eden. Vedel je, da je zdaj prišel pravi trenutek. Ko so se koraki približali, je zastokal. Obrnil se je v zid in močno stokal. Lina na vratih se je odprla. Brane je stokal in se zvijal na pogradu.
Zarožljal je ključ in paznik je vstopil. Zaprl je vrata za seboj. Potem je potiho dejal:
" Dovolj je tega, zdaj morava hitro ukrepati. Poslali se me vaši prijatelji. Preobleči se morate v mojo obleko in takoj oditi iz hiše. Moji kolegi kartajo v čuvajnici. Seveda me morate udariti z nečim po glavi in zvezati."

Mehka vezava, 14,5 x 21 cm, 252 strani