Sončni voz

Tomaž Šalamun je prevečkrat ponovil tezo o sebi kot o (pesniški) pošasti, ki je dodobra izčrpala slovensko bralstvo, da bi mu lahko (še) verjeli. Šalamunova poezija je vse od začetka devetdesetih let zajadrala v slovensko različico language poetry, hermetične mreže asociativno nabitih verzov, ki v svoji kompaktnosti pustijo še tako potrpežljivemu bralcu komajda mehurček zraka, kaj šele vrata, skozi katera bi lahko vstopil. Tovrstna nekomunikativnost je puščala sled tudi pri recepciji Šalamunove poezije.

Obrat v poetiki se je začel obetati pred dvema letoma, ko je izšla zbirka Table. Dokončni obrat prinaša nova knjiga, kjer imamo opravka s Šalamunom at his best. V novih pesmih se vrača igriv in ironičen pripovedni element, kakršnega smo poznali v Šalamunovih prvih zbirkah. Zbirka prinaša kopico pesmi, ki bodo poskrbele za velike bralne užitke, krohot sladokuscev in preglavice bodočim sestavljavcem antologij slovenske poezije.

Avtor uvodne besede k zbirki je Jakub Winiarski.

Trda vezava, 13,5 x 20,5 cm, 100 strani.