Na poteh camina ni nič znano, nič gotovo, nič predvidljivo in nič načtovano. Tu ni nič prav in nič narobe. So samo trenutki, nanizani na ogrlico dneva. Vsak zase samosvoj, neponovljiv, porojen iz vsak hip novih okoliščin. V času, ko se moja življenjska skupnost korenito transformira, v svobodni razpuščenosti hoje po caminu najdem varnost, najdem dom. tu smo vsi samo ljudje.
Brez statusov in nazivov, brez poklicev in diplom, brez mask in identitet. tu smo vsi nevedni šolarčki, skromni in hvaležni, vsi brezdomci, pokriti z odejo iz neba in zvezd. in takšni smo neke vrste družina.
