Skrivam, torej sem - Hitra dostava in bogat izbor

Obvestilo o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska, ki ne hranijo osebnih podatkov.

Več o uporabi piškotkov
Količina:

0


Znesek:

0,00

Skrivam, torej sem

Skrivam, torej sem
  • Cena:

    17,70 €

  • ISBN:

    9789617090482

  • Avtor:

    Aljaž Jelenko

  • Založba:

    Primus

  • Datum izida:

    08.06.2020

Zaloga: na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

Življenjski nauki pacientov slavnih terapevtov in drugih znanih oseb s psihičnimi težavami. Aljaž Jelenko je magister psihologije. Študijsko se je izpopolnjeval na Oddelku za klinično psihologijo Univerze Denis Diderot v Parizu. Stalno je zaposlen kot analitik človeških virov v Evropski centralni banki.

Francoska psihiatrinja Piera Aulagnier je nekoč zapisala, da človeško bitje brez možnosti skrivanja lastnih misli – in hkratnega doživljanja ugodja ob tem – ni nič drugega kot govoreč robot. Človeško trpljenje se tako v veliki meri začne, ko je ogrožena možnost tovrstne skrivne intime, posameznikovi simptomi pa so velikokrat zgolj način poskusa njene vzpostavitve ali obrambe.

Ta knjiga poskuša na poljuden način predstaviti tematiko skrivnosti skozi resnične zgodbe pacientov znanih analitikov in terapevtov (od Freuda, Winnicotta, Kleinove, Lacana do Fonagya) ter znanih oseb iz preteklosti (kot je Vincent Van Gogh) ali sedanjosti (kot je francoska pisateljica Agnes Desarthe).
Mehka vezava, 14,0 x 22,0 cm, 119 strani.

POGOVOR Z AVTORJEM:
1. Zakaj ste napisali knjigo, s kakšnim namenom?Vselej sem pogrešal knjigo, ki bi na enostaven način, z enim ali vsaj minimalnim številom jasnih ter v zgodovinskem/filozofskem/znanstvenem smislu karseda neobremenjenih pojmov (kakor je v mojem primeru »skrivnost« in njene izpeljanke, npr. »stanje razkritosti«, »prikrivanje skrivnosti«, »skrivanje tega, da nimamo nič skriti« ali »izsiliti skrivnost«) pojasnila bistveno značilnost psihičnih težav. In ki se bi hkrati neprestano napajala in izhajala iz samih zgodb ljudi, kar pomeni, da pojmi dobivajo svoj pomen iz besed, doživljanj in dejanj posameznikov ter le minimalno iz nekih konceptualnih predpostavk. Menim, da le na ta način lahko posameznikom omogočimo, da pričnejo o bodisi lastnem trpljenju ali težavah drugih razmišljati na svoj način, iz vidika svoje situacije, odnosov, ki jih vzpostavljajo sami. Po drugi strani pa je namen knjige tudi omogočiti posameznikom, ki se s pomočjo ljudem ukvarjajo profesionalno, da na svoj poklic pogledajo na nek nevsakdanji način.

Mnenja sem namreč, da relativno velik delež raznih sodobnih terapevtskih intervencij ne pomaga bistveno pacientom, saj gre za neke rutine, predvidljive in generične vzorce zdravljenja. Ta knjiga skuša malenkost razrahljati to rigidnost, saj navaja nekaj zelo kreativnih, vendar tudi smiselnih intervencij znanih analitikov in terapevtov. Hkrati pa pokažem, da je včasih najbolj »terapevtsko« tudi to, da se terapevt praktično odmakne od svoje »zdravilne« vloge, svoje družbeno predpisane identitete, v sklopu katere bi naj drugega zdravil, razumel in mu nudil nenehno oporo. Eden izmed manj izrazitih namenov knjige pa je postaviti pod vprašaj pogosto prepričanje, da nekatere oblike obnašanja, ki jih poimenujemo »mejna motnja osebnosti« predstavljajo nek nemogoč, sodobni tip pacienta, ki mu le stežka pomagamo.
Pokažem namreč, da tovrstna »motnja« v nekaterih primerih praktično pomeni, da je posameznik lahko precej bližje »ozdravitvi« kot pri kakšni izmed motenj, ki jih imamo po tradiciji za stabilne. To vsekakor ni splošno sprejeto mnenje, vendar ga v knjigi utemeljim.

2. Komu je knjiga namenjena?Knjiga je namenjena tako širšemu bralstvu kot tudi posameznikom, ki se z vedami kot so psihologija, psihoterapija, socialno delo ali psihiatrija ukvarjajo profesionalno. Praktično komurkoli, ki ga zanima človeško življenje – bodisi iz razloga, ker bi si želel osmisliti lastno trpljenje ali ker bi želel pomagati drugim. In komurkoli, ki meni, da je človeško življenje, hkrati s tem pa tudi psihoterapija in podobne vede, veliko bolj umetnost kot znanost.

3. Kakšno je sporočilo knjige?Knjiga sporoča, da precejšen del človeškega trpljenja izvira iz stanja, ki ga poimenujem »občutek« ali »stanje razkritosti«. Gre za posameznikov občutek, da je za okolico in druge povsem razviden, predvidljiv in da se lahko z njim počne karkoli brez da bi se sam pred tem lahko branil. Veliko človeških in tudi civilizacijskih fenomenov lahko tako povežemo z načini vzpostavljanja skrivnosti, ki predstavlja delček posameznika in njegove realnosti, ki okolici ni dostopen. Tako slednje lahko opažamo v igri in delovanju malčkov, ko se denimo strastno pričnejo zanimati za določene stvari, potem pa za nekaj časa zanimanje usahne – saj želijo, da njihova želja ostane skrivnost.

Ali pa v t.i. obredih prehoda, ko so mladostniki izolirani od lastnih mater, pod vprašaj pa postavijo tudi svoj lasten spol in se od njega distancirajo, s tem pa vzpostavijo prostor skrivnosti, delček sebe, ki ne sovpada z družbeno in biološko vlogo. Tovrstne tehnike lahko vidimo tudi v načinih, na katere se včasih pojavlja ženska homoseksualnost ali pa t.i. moška »menopavza«, imajo pa tudi razvojni potencial – že Freud je opazoval svojega vnuka, kako se je igral pred ogledalom na način, da se je hkrati pojavil na površini, tako da je bil povsem razviden, zatem pa počepnil in izginil. Po drugi strani pa lahko tudi široko paleto psihičnih motenj v veliko primerih razumemo kot načine vzpostavljanja ali obrambe skrivnosti. V knjigi tako opišem primere »prikrivanja skrivnosti«, »skrivanja tega, da nimamo ničesar skriti« ali pa tudi načine, kako posamezniki »izsilijo skrivnost«. Ena izmed poant knjige je tudi, da mora sam terapevt v odnosu znati vzpostaviti skrivnost.

Slednje se lahko zgodi, ko terapevt prepozna in tudi prizna, da ga pacientovo obnašanje navdaja s tesnobo, saj ni razumljivo/predvidljivo – kar je v terapiji z Winnicottom izsilila njegova pacientka, ki si je sicer najprej zamišljala, da bi iz police pometala njegove knjige (kot simbol znanja), kasneje pa je v odnos nepredvidljivost vnesla, ko je razbila njegovo najljubšo vazo. Po drugi strani pa lahko terapevt sam vzpostavi skrivnost kot delček sebe, ki ne sovpada popolnoma z »zdravilno« vlogo, ki bi jo naj po družbenih predpisih privzel. Tako je pacientki Lucie Tower olajšanje prineslo ravno dejstvo, da je terapevtka na eno izmed seans preprosto pozabila in je namesto tega šla na »slastno kosilo«. Lahko bi dejali, da je slednje pacientki omogočilo, da je prvič v življenju pričela razmišljati o tem, kakšen užitek bi si morda želela privoščiti tudi sama. Navsezadnje pa knjiga podaja tudi primere, ki pokažejo, da posamezniki za vzpostavitev skrivnosti ne potrebujejo nujno terapije.
Kakor je denimo razvidno iz rimera Agnes Desarthe, francoske pisateljice in prevajalke, lahko posamezniki velikokrat sami v družbi najdejo prostore, kjer lahko »živijo« ali »zatrjujejo« dejstvo »skrivnosti«. Tovrstno polje je denimo prevajalstvo, saj po Desarthovi prevajati ni mogoče dobesedno, temveč se prevajalec z vsakim prevodom izneveri originalnemu tekstu – razlog, zakaj se je odločil za eno različico prevoda napram drugi pa tako navsezadnje ostane skrit, za vselej izgubljen.