Količina:

0


Znesek:

0,00

Svoboda je glagol

Svoboda je glagol
  • Cena:

    15,00 €

Zaloga: na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

Zbirka 'Svoboda je glagol', ki je dobila naslov po avtorjevi zdaj že znameniti himni protestnikov, združuje pesmi o uporu, smrti in minevanju v vrhunsko emancipatorno pesnitev o težkih, a vsekakor prelomnih in tudi bojevitih časih. Kot pravi avtor, je v izjemno težkih letih 2020–22, zaznamovanih s pandemijo in avtoritarnim omejevanjem demokratičnega družbenega reda, še bolj kot kdajkoli doslej čutil, da mora kot pesnik spoštovati in globoko raziskovati ustroj jezika in na meji doslej izraženega odpirati prostor izrekljivega in prostost neizrekljivega.

Sklepna pesem Moja corona, zaključek Novakovega venca “sonetov, obupa in upanja”, upesnjuje tudi, kot pravi avtor, “najnižjo točko korodiranja nacionalne ideje, ki je svoj inicialni, svetli, emancipatorni vzgon doživela s Sonetnim vencem Franceta Prešerna, v mračno perverzijo nacionalistične ideologije. Da se pri svojem primitivnem in provincialnem rasizmu ti Sloveneti sklicujejo na narodnozavednega, a kozmopolitskega romantika Prešerna, je analfabetsko, manipulantsko ponarejanje zgodovine.” V tem smislu je to cikel avtorjevih najbolj obupanih pesmi, a kronan z vedrim tonom in sporočilom upanja. Avtor v sklepnih sonetih piše celo nov slovar in slovnico upanja, svojevrstno pesniško utopijo.

Zbirka, ki gre z besedo nad politično bedo in z upom nad pandemični obup. Obvezno branje za vse, ki želijo sodelovati pri izgradnji boljšega jutri za vse.
Mehka vezava, 16 x 20,5 cm, 285 strani.

O AVTORJU:Boris A. Novak (r. 1953) je pesnik, dramaturg, urednik, esejist, prevajalec in literarni teoretik. Velja za enega najpomembnejših slovenskih pesnikov, mojstra pesniških oblik, ki je od svojih avantgardnih začetkov do danes preizkusil ogromen nabor oblik iz evropske tradicije, precej pa jih je izumil tudi sam. S svojo poezijo uveljavlja maksimo, da »pomen zveni in zven pomeni«, načelo, ki ga uveljavlja tudi v svoji poeziji za otroke, dramatiki in prevodih. Izdal je že več kot petdeset knjig, številne so prevedene v tuje jezike (v knjižni obliki objavljene v ZDA, Franciji, na Hrvaškem in v BiH).
Aprila 2017 je izšla tretja, zadnja knjiga več kot 40.000 verzov obsežnega epa Vrata nepovrata, ki velja za Novakov opus magnum. Nedolgo zatem je bil profesor Novak imenovan za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za umetnosti.

Corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …
Ostaja le samota, molk, samo ta zima.
Rjavijo stebri družbe. Na dnu tli intima.
Obroč se stiska, konec zadnjega eona.

Na ječo sem obsojen, grob na pragu doma.
A najina je pesen, sen, odmev, tišina …
Objemam te, povsod odsotno, snov spomina.
Celote je vse manj tu. Tu je tujina. Plomba.

Obsojen sem živeti v odprti rani.
Rešiti znam le ta šepet, ta smrtni žar …
Oditi je težkó, izhodi čudno znani.

Ne bova se več videla, morda nikdar.
In zdaj? Kot zmeraj. A zdaj zadnjikrat. Ostani.
In bo vsak hip dlan, dotik – brezdanji, zdanji dar,

Normalnost, drobna, čudežna normalnost dihanja.
Utopija je doma tu, hči domišljije.

Pridi sem! Pesen je sen, jezik utopije.
Upaj se rima na skupaj.
Upajva!
Skupaj sva …