Količina:

0


Znesek:

0,00

Zbiralec strahov (2. izdaja)

Zbiralec strahov (2. izdaja)
  • Redna cena:

    24,90 €

  • Popust:

    1,25 € (5%)

  • Spletna cena:

    23,66 €

Zaloga: na zalogi

Dodaj v košarico

Opis izdelka

V svojih mojstrskih in iskrenih esejih se Goran Vojnović z eno nogo vrača v otroštvo in izgubljeno domovino, kjer spozna, da lahko svoje strahove in občutke nepripadnosti preseže, če najde možnost za sobivanje.

"Vojnovic´eve zgodbe o otrosˇtvu, druzˇini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod mocˇno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij: te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti. V interpretaciji Gorana Vojnovic´a spomin resnicˇno postane simfonicˇni orkester, tako spomin sicer dolocˇa njegov prvi veliki teoretik Maurice Halbwachs. Bralec sedi na obali zgodbe, zacˇaran nad tokom, igro svetlobe, zvoki, trajanjem in spremembami. Knjiga za dolgo in ponovno branje." (Svetlana Slapsˇak)

O AVTORJU: Goran Vojnović je za svoj romaneskni prvenec Čefurji raus!, ki je postal prodajna uspešnica, je leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta. Po romanu je bila istega leta narejena uspešna gledališka predstava, leta 2013 pa je Goran po njem režiral film. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, ki je bil prav tako nagrajeno s kresnikom. Leta 2016 je Goran Vojnović izdal roman z naslovom Figa, za katerega je prejel svojega tretjega kresnika, leta 2021 pa še roman Đorđič se vrača, nadaljevanje romana Čefurji raus!. Leta 2020 je Vojnović za svoj roman Jugoslavija, moja dežela na Poljskem prejel ugledno nagrado angelus za najboljši srednjeevropski roman. Je tudi avtor štirih celovečernih filmov in več dramskih besedil, že več kot deset let pa ima redno tedensko kolumno v časopisu Dnevnik. Živi in dela v Ljubljani.

Trda vezava, 13,5 x 20,5 cm, 170 strani.

IZ KNJIGE:
Ko govorim o domovini, govorim torej o prostoru spominov, o prostoru družinskih vezi in prijateljstev, o prostoru izkušenj, pa tudi branj in poslušanj, o prostoru, ki se le v grobem prekriva s prostorom države, ki ji je bilo ime Jugoslavija. Govorim o čustveni geografiji, o prostoru, ki je in ni realen, ki delno še obstaja, delno pa ga ni več, prostoru, ki izginja in se hkrati pojavlja.
Z leti vse bolj ugotavljam, da sem otrok tranzicije. Bolj kot bi si to želel, me je namreč zaznamovala večna začasnost, tako tista v našem stanovanju kot tista zunaj njega. Odraščal sem v nedokončanem, večno prenavljajočem se svetu in nedokončanost mi je postala domača. Moj svet je svet, ki se šele gradi, šele oblikuje. Dokončnost me, naj mi je to še tako težko priznati, straši. Dokončnost mi je tuja.