Kako nas nagovarja literatura

O KNJIGI SO DEJALI:

»V tej knjigi si poskušam zastaviti nekaj pomembnih vprašanj o leposlovju. Je realizem realen? Kako definiramo uspešno metaforo? Kaj je literarni lik? Kdaj v literaturi prepoznamo razkošen detajl? Kaj je stališče in kako deluje? Kaj je domišljijsko sočutje? Zakaj nas leposlovje gane? To so stara vprašanja, od katerih so nekatera obudili v nedavnih delih akademske kritike in literarne teorije; toda nisem prepričan, da sta akademska kritika in literarna teorija nanje odgovorili dobro. Upam torej, da bo morda ta knjiga zastavljala teoretična vprašanja, na katera bo odgovarjala praktično – ali drugače rečeno, da bo zastavljala kritikova vprašanja in dajala pisateljeve odgovore.«

– James Wood, profesor predmeta Praksa literarne kritike na Univerzi Harvard

»Ta 186 strani obsegajoča knjiga je osupljivo spretno napisan esej o tem, na kakšne načine oziroma s kakšnimi “orodji”, nas pripovedna proza – lahko bi rekli kar roman, saj avtor primere skoraj izključno išče v klasičnih in modernih romanih – gane, šokira, vzradosti, zmrazi, pogreje in s čarovnijo različno na papir položenih besed prestavi v vsakršna čustvena razpoloženja.

Ob primerih iz literarnih del, s katerimi Wood praktično odgovarja na teoretična vprašanja, se bomo enkrat do solz nasmejali, drugič pa nam bodo ob ganljivih prizorih iz leposlovnih umetnih preteklosti in sedanjosti oči ovlažile drugačne vrste solza. Ves čas pa bomo strmeli, kako lahkotno in razumljivo nam avtor odstira pogled na vrenje usvarjalnega procesa.

Knjiga ima deset naslovljenih delov: Pripovedovanje, Flaubert in moderna naracija, Flaubert in vzpon pohajkovalca, Detajl, Literarni lik, Kratka zgodovina zavesti, Sočutnost in kompleksnost, Jezik, Dialog ter Resničnost, ustaljena norma, realizem.

Deset naslovljejnih delov v prijetno berljive delce drobi 123 zgolj oštevilčenih poglavij, ki so nekatera dolga samo nekaj vrstic, najdaljša pa tri ali štiri strani. Ob branju se nam odpirajo plasti leposlovja, ki smo jih morda globoko začutili, a nikoli znali ubesediti. Zato je Kako nas nagovarja literatura namenjena tudi običajnemu bralcu romana in ga vabi k branju del, iz katerih Wood uporabi odlomke za ilustracijo čudežne fermentacije, ki jih na papir položene črke prebujajo v bralčevi fiziologiji.«

– Janez Penca

“Duhovita, jedrnata, napisana z ljubko lahkotnim dotikom bi morala knjiga Kako nas nagovarja literatura navdušiti in razsvetliti dejavne romanopisce, tiste, ki bi to radi postali, ter vse strastne ljubitelje pripovedne proze.”

– The Economist

“Zares poučen esej . . . Za tiste, ki nameravajo vztrajati pri notranjem klicu po prebiranju leposlovja, ne da bi sami želeli postati ustvarjalci, ta knjiga branja ne bo naredila le prijetnejšega, ampak bo zanje ubesedila nekaj, kar morda čutijo, a nikoli niso znali izraziti.”

–Herald

“Zadnje čase je nastalo veliko knjig o pisanju leposlovja, toda ne poznam nobene . . ., ki bi lahko ponudila toliko resnih napotkov kot ta mojstrski esej.”

– Frank Kermode, New Republic

RECENZIJA BUKLA:

"S kakšnimi pripovednimi in literarnimi prijemi pisatelji dosegajo učinke pri bralcih? Kako deluje literatura? S temi in podobnimi vprašanji se je v svoji knjigi Kako nas nagovarja literatura spoprijel James Wood (1965), priznani literarni kritik, ki redno objavlja kritike vse od New Yorkerja do New York Timesa, zadnja leta pa o praksi literarne kritike predava tudi na Harvardu. Wood nas sistematično in z mnogimi primeri iz najboljših del iz svetovne literature vodi skozi pripovedne labirinte mnogih avtorjev, nam kaže, kako imajo že rahle razlike v zapisanem stavku ali podajanju premega govora izrazit učinek na razmerje med bralcem, likom in pripovedovalcem, nas spotoma seznani z evolucijo pripovedovanja ter inovacijami raznih pisateljev, čisto praktično pa pokaže tudi stvari, kot na primer kako nas literatura opremlja za opazovanje detajlov v vsakodnevnem življenju.

Tako denimo piše: »Literatura se od življenja razlikuje po tem, da je slednje brezoblično natrpano z detajli in nas redko usmerja k njim, medtem ko nas literatura uči opazovati – opaziti, kako si recimo moja mati pogosto obriše ustnice, tik preden me poljubi; kako se vrtajoči zvok dizelskega motorja londonskega taksija mlahavo oglaša v prostem teku; kako v starih usnjenih suknjičih potekajo bele črte kot nitke maščobe v kosih mesa; kako so dojenčkove ročice tako debele, da je videti, kot da so povezane z vrvico (Ah, drugi primeri so moji, zadnji pa je iz Tolstoja!).« Knjiga, ki vas uči knjige brati in pisati bolj poglobljeno in natančno!"

- Samo Rugelj; Bukla 134-135