Ko ženska, ujeta med zahtevami materinstva in senco lastne preteklosti, poišče psihoterapevtsko pomoč, upa, da bo našla nov način za pristnejši odnos s skoraj najstniško hčerjo. Toda proces, ki naj bi bil usmerjen v prihodnost, jo neizprosno potegne nazaj – v otroštvo, zaznamovano z napetostjo, alkoholizmom in neizrečenimi bolečinami.
Na terapevtskem kavču se odvije potovanje v njeno notranjost, kjer še vedno prebiva prestrašena deklica. Vprašanja, ki jih je predolgo potiskala v ozadje, zdaj kričijo po odgovoru. Kako zaceliti rano, ki je nikoli ni imela priložnosti poimenovati? Kako ne ponoviti zgodb, ki so ji bile položene v zibelko?
- Bo znala najti pot iz temačnega psihološkega gozda?
- Bo zmogla zaceliti materinsko rano, ki jo je sama nehote poglobila?
- Bo znala pretrgati večni cikel vračanja v prestrašeno deklico, ki lahko le nemočno zmrzne?
Roman z izjemno psihološko tankočutnostjo odpira prostor za razmislek o materinstvu, medgeneracijskih odnosih, vplivu družinske dinamike in tihih mitih o brezpogojni materinski ljubezni.
Avtorica je v novi spremni besedi med drugim zapisala:
»Ni se enostavno potopiti v globino tesnobe. Je pa vredno. V knjigi opisujem svojo osebno izkušnjo s psihoterapijo in odnosi, ki sem jih gradila s svojo družino. Čeprav je pripoved močno osebna, ni avtobiografska. Svojo izkušnjo sem želela oblikovati v romaneskno formo, ker sem sama strastna bralka in so mi raznovrstni romani veliko močneje odstirali poglede v širino in globino kot priročniki za samopomoč (četudi sem tudi iz teh kdaj odnesla koristne napotke za vsakodnevno delovanje).
Pripovedovanje je bil vedno vezni člen: ko je skupnost sedela okoli ognja, ko je starš zvečer v postelji pripovedoval otroku, ko so ženske šepetale druga drugi ob topli pijači. Pripoved nas povezuje. V njej se lahko prepoznamo na zelo nevsiljiv način. Lahko nas vodi do pogumnih odločitev. Seveda ni vsaka zgodba za vsakega in tudi ne bo nagovorila vseh.
MNENJA O KNJIGI:
»Tako iskreno, tako globoko, tako pristno, tako brutalno iskreno, tako brez zavijanja v celofan. To je delo, ki ga bom z veseljem dala v branje svojim klientom – da vidijo, kaj pomeni predelovati in delati korake, se soočati z bolečino in odkrivati svojo zgodbo.« - Elizabeta Dornik Hribar, sistemska psihoterapevtka
»Knjiga Kako pokopati mamo, ki je še živa je odkrit, neizprosen rez v jedro družinske dinamike, kjer ljubezen in bolečina hodita z roko v roki. Avtorica z neizmerno pristnostjo in pogumom razgalja čustvene pokrajine, o katerih večina molči, a jih mnogi nosijo v tišini. Vsaka stran je ogledalo – krhko, a neusmiljeno –, v katerem bralec neizogibno zagleda košček sebe. To ni le knjiga, temveč povabilo k iskreni introspekciji in tihemu soočenju s tistim, kar smo zakopali globoko v sebi.« - Josipa Supančič, učiteljica
»Kako ljubiti svojo hčerko, če te nikoli niso naučili ljubiti sebe? Pretresljiva zgodba sodobne ženske, ujete med svojo mamo in hčerko. V terapevtskem procesu postopoma razgalja svojo ranljivost, išče stik s telesom in se spoprijema s tihimi ranami iz otroštva. Če ste kdaj čutili, da iz preteklosti nosite nekaj, česar ne znate ubesediti, potem je to knjiga za vas.« - Dr. Lucija Čevnik, avtorica knjižne uspešnice Mama hčerki, psihoanalitičarka, sociologinja in svetovalka za odnose med starši in otroki
O AVTORICI:
NADJA EBNER (1987) je filozofinja in sociologinja kulture, raziskovalka notranjih in zunanjih svetov, ki v pisanju išče odgovore na vprašanja, ki jih zastavlja življenje – zlasti skozi prizmo materinstva in medosebnih odnosov. Je ustanoviteljica in direktorica nevladne organizacije Inštitut Tvoja izbira, kjer si prizadeva za bolj personalizirano in neprekinjeno obporodno obravnavo. Objavlja družbeno angažirane članke na temo obporodnega nasilja. To je njen knjižni prvenec. Svojo strast do opazovanja sveta izraža tudi skozi potopisne zapise, ki jih skupaj z družino objavlja na platformi tinystories.io. Pisanje je zanjo način, da uredi misli in najde stik s sabo – največkrat zjutraj, ko je svet še tih. A tisti, ki podobno doživljajo in vidijo svet, lahko v zapisu, ki ga začutijo, doživijo zelo pomemben trenutek podpore in zavedanja »nisem sam/-a«. Mislim, da je to nekaj najlepšega, kar lahko ponudim svetu.«