Končna analiza

Z zanosom, strastjo in pronicljivim humorjem je Masson v Končni analizi opisal svoje usposabljanje na poti do psihoanalitika ter ob tem razkril nečedne prakse ortodoksne šole freudovskih psihoanalitikov. S kontroverzno pripovedjo o nepravilnostih psihoterapevtske stroke in njeni ekskluzivnosti znotraj freudovskega kroga je tako ponudil priložnost za kritičen razmislek o koristnosti in objektivnosti različnih oblik psihoterapije.

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 284 strani.

O AVTORJU:

JEFFREY MASSON (1941) je doktoriral iz sanskrta na Harvardski univerzi. Od leta 1970 do 1980 je bil profesor sanskrta na univerzi v Torontu. Med letoma 1970 in 1978 je opravil klinično izobraževanje za psihoanalitika na Psihoanalitičnem inštitutu v Torontu ter leta 1978 diplomiral in postal član Mednarodnega psihoanalitičnega združenja. Krajši čas je bil vodja projektov v Arhivu Sigmunda Freuda, direktor inštituta Sigmund Freud Copyrights ter vodja zasebne psihoterapevtske in psihoanalitične ordinacije v Torontu in Berkeleyu. Masson sedaj živi v Avstraliji in se ne ukvarja več z nobeno obliko psihoterapije, temveč se je posvetil pisanju knjig o čustvenem življenju živali in predavanjem.

O KNJIGI SO DEJALI:

»Izjemno branje, duhovito in iskreno obenem. Grožnjo predstavlja zgolj za tiste, ki svojo moč in položaje cenijo bolj od resnice.« – Dorothy Rowe

»Končna analiza je zgodba enega človeka, vendar gre za čudovito zgodbo, polno strasti, duhovitosti, pogleda od znotraj in razodetja. Tega glasnika je vredno poslušati – bodisi, da ste prepričani v to, kar pripoveduje ali pa tudi ne.« – New York Times Book Review

»Ko sem to prvič prebral, se mi sploh ni posvetilo, kaj pravzaprav misli Freud s tem, da je klavrnost neznosna, nesrečnost pa znosna. Klavrnost si nakoplje človek sam, medtem ko pride nesreča od zunaj. Freud torej ne obeta pomoči pri spreminjanju zunanjih okoliščin, temveč le pri prevrednotenju osebnega življenja. In to je bistvo psihoterapije, ta pogled vase. Freud nam pravi, da naj pozornost preusmerimo od zunanjega k notranjemu. To se mi je zazdela ena največjih misli v psihoterapiji. In še vedno se mi zdi.« – iz knjige

»Vse različice stavka 'zato ker jaz tako pravim' – torej zato ker Koran tako pravi, ker Biblija tako pravi, ker Upanišade tako pravijo, ker Freud tako pravi, ker Marx tako pravi – so zgolj različne oblike dušenja intelektualnega nestrinjanja. V končni pos­ledici ne morejo zadovoljiti radovednega duha in ne pomiriti dvomov, kakršni se samoumevno porajajo, kadar se takšen duh znajde pod udarom oblastnih trditev o človekovem vedenju.« – iz knjige