Mora cantada

Ob navdihujočih izštevankah v igri, ki ni zgolj igra, temveč fascinantno vrteči se krog življenja, so med ustvarjanjem knjige oživeli Vlastini predniki. Kar prišli so, čutila je njihov dih, slišala njihove besede, vodili so jo skozi dogajanje. Čas in kraji v prvem in drugem delu so avtentični, zgodbe njenih prastarih in starih staršev resnične ali navdihnjene po resničnih osebah. Odvijajo se ob podobah pokrajin v nekdanjih časih, dodatno jih oživlja istrsko narečje iz koprskega zaledja in osrednještajersko narečje (dodani so prevodi narečnih besed).

V tretjem delu zgodba še vedno sledi avtentičnim osebam, njihovim potem in razpotjem, zabavnim dogodivščinam in tragičnim usodam, le kakšnemu liku je predrugačena osebnost. V obdobju v katerem se dogaja četrti del, pa resnične osebe zamenjajo domišljijski liki, čeprav še vedno z odtenki resničnih, ki po šokantnem razpletu družinske skrivnosti bralca povabijo k razmisleku, če se tudi v tem delu nemara ne skriva resnica?

Zaključni del se dogaja v dinamičnem sedanjem času, ko postajamo ljudje odtujeni, drvimo za uspehom in pozabljamo na stare vrednote. Zadnje poglavje, kjer avtorica v utrinkih iz svojih prejšnjih del nastavlja ogledalo kolektivnim fikcijam in imitatorskim fenomenom naše družbe, v njem poudarja vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, na naše dedne zapise, ki definirajo tako posameznika in njegov značaj kot sodobno družbo.