Nikogaršnji čas

»Ob vročih nočeh najbolj trpijo tisti z največjimi sanjami.« Sklepni stavek romana Nikogaršnji čas strnjeno povzema atmosfero knjige, sestavljene iz štirih vsebinsko zaokroženih delov, ki so med seboj povezani z zgodbama Tamare in Samirja.

V delu prevladujejo liki, ki jim je življenje namenilo ravno dovolj možnosti, da se jim njihovi cilji zdijo dosegljivi, a obenem premalo, da bi jih lahko uresničili: skupina delavk, študentje primerjalne književnosti, ulični prodajalec knjig, bivši marksist, podeželski alkoholiki, pripadniki druge generacije priseljencev iz držav bivše Jugoslavije …

Zaradi tega v njih zlagoma prevlada izkrivljeno stremljenje po nečem, česar ne znajo ubesediti in jih vodi na stranpoti, ki jih poskuša popisati roman. Dogajanje je postavljeno v Ljubljano in deluje kot poklon izumirajoči vrsti ljudi, ki še ni (popolnoma) podlegla nezadržnemu tempu sodobnega vsakdana. Kljub turobnemu vzdušju pa se vsak izmed štirih delov zaključi – ne s srečnim koncem – ampak s pomirjujočo noto: prek številnih porazov Tamara in Samir naposled prepoznata meje, ki jima jih je odredila okolica oziroma usoda.

O AVTORJU:

Klemen Kordež (1985) je diplomiral iz filozofije, nato pa opravil še magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Nekaj let se je ukvarjal z literarno kritiko (Literatura, Mentor, AirBeletrina, Radio Študent, Radio Ars) in naredil nekaj intervjujev za revijo Outsider. Po prihodu v Berlin je začel pisati svoj prvi roman Hladna veriga, ki je bil leta 2021 nominiran za književni prvenec leta, z njim pa je gostoval tudi na festivalu romanesknih prvencev v Budimpešti. Svoje kratke zgodbe je objavljal v reviji Literatura, občasno napiše tudi kak esej ali kolumno. Nikogaršnji čas je njegov drugi roman.