Ogenj, rit in kače niso za igrače (1. izpopolnjena izdaja)

V knjigi se nahajajo zgodbe, ki so unikatne, še nikoli slišane, še nikoli zabeležene. O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili mnogi, ki bi o tem morali pisati, verjetno v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice dedkov in babic. Zgodbe so iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov. Knjiga je nekakšna „zgodovina v živi besedi“, namenjena bralcem vseh starosti. Mladi bodo ob njej spoznavali življenje prednikov, starejši bodo obujali spomine.

Nekateri so bili ob branju pretreseni, ker niso mogli doumeti, da je bilo življenje nekoč tudi v resnici tako kruto, ko so ga preko izpovedi brali v knjigi.Tisti, ki stare čase še pomnijo, trdijo, da je bilo včasih še veliko huje….Žal mnogi, ki so raziskovali preteklost, niso našli dovolj poguma, da bi prisluhnili tudi pripovedim o spolnosti.Nekoč ni bilo na razpolago nikakršnih informacij o moškem in o ženski, o njunih spolnih organih, delovanju le-teh. Knjige o medsebojnih odnosih niso obstajale, bognedaj o intimi.

Škof Jegčič je, na primer, napisal nekaj priročnikov, ki so bili polni moralnih naukov in prepovedi. Žal pa so nekateri od njih vzbudili v krščanskih krogih nemalo zgražanja zaradi – ne boste verjeli - ''svobodomiselnosti''. Tako nekje piše:''Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo. Mož naj se ne dotikuje žene na ''tem delu'', ker je nespodobno, in bi mogel ženo tam pokvariti.''Ko so kasneje knjižice prevedli v tuje jezike, med drugim v francoščino, so ga Francozi obdolžili, da je ''pornograf''.

Ko beremo knjigo 'Ogenj, rit in kače', moramo pozabiti na čas, v katerem živimo. Obdobje med leti 1900 in 1965, ki ga avtorica opisuje, je bilo drugačno, vanj se je potrebno vživeti in ga poskušati razumeti takšnega, kot ga predstavlja avtorica skozi zgodbe. Ljudje so bili nekoč po eni strani polni strahu pred grehom, po drugi strani je v njih ''vrel'' nagon. Ženska je bila največja žrtev, saj se je prav na področju spolnosti ''spremenila'' v objekt, ki je bil namenjen zgolj rojevanju in zadovoljevanju moškega nagona. Mnogi so danes v slabšem položaju, kot so bili naši predniki.

Ženske so bile nekoč priklenjene na moškega, ker so bile finančno odvisne od njega. Ženske iz 21. stoletja pa so polne informacij o sebi, intimi, imajo svojo takšno in drugačno neodvisnost, pa jih je še zmeraj odločno preveč, ki ''padajo po stopnicah'' in dovolijo, da se moški izživljajo nad otroki. Torej..?

Mehka vezava, 15,2 x 21,9 cm, 384 strani.

O AVTORICI:

Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka in publicistka, že vse življenje živi in dela v rojstnem kraju, v Žireh. Njen življenjski moto se glasi: »Vsaka, še tako slaba stvar je za nekaj dobra.« Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo zadovoljstvo, moč, radoživost, dobro voljo in veselje do življenja. Je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila širše, a z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma. Še zmeraj spodbuja tudi druge, da raziskujejo lastne korenine, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še živi. Za svoje literarno delo je prejela več nagrad.

AVTORICA O KNJIGI:

"Nekoč, ko sem prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov, sem spoznala, da sem ''na sledi'' nečesa, o čemer nihče nič ne ve, pa tudi kakšnih podobnih zapiskov o tej temi nisem zasledila. Pripovedi o tem, kako so se imeli radi naši predniki, so postali moja ''pot'', po kateri sem hodila vrsto let in nazadnje prišla do ''konca'', slišano pa bo moč v obliki zanimivih in sočnih zgodb prebrati v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Dodala sem še poglavja o življenju dekel in hlapcev, o tem, kakšno je bilo na začetku 20. stoletja otroštvo dedov in babic, kako so se po 2. svetovni vojni zidale hiše. Med drugim so me zanimali odnosi med taščo in snaho, kako so se nekoč rojevali otroci, kako in zakaj so se ljudje sovražili med seboj. Posebno poglavje je namenjeno dedu Luki, ki je bil znana žirovska legenda. Mislim, da je knjiga na okoli 350 straneh vredna vaše pozornosti. Konec koncev si upam trditi, da podobne v slovenskem knjižnem prostoru do sedaj še ni bilo."

(Milena Miklavčič)

RECENZIJA BUKLA:

"Diplomirana pisateljica in novinarka, avtorica odmevnega bloga in tudi številnih knjižnih del za odrasle in mladino, se v svojem najnovejšem delu, mešanici bistroumne etnološke raziskave in zgodovinske analize, posveča intimnemu življenju, torej spolnosti, higieni in prehranjevanju Slovencev, ki so bili na naših tleh rojeni v prvi polovici 20. stoletja. Miklavčičeva je svojo raziskavo opravila tako, da se je o teh rečeh pogovorila z več kot petdesetimi sogovorniki, njihove odgovore pa logično razporedila znotraj zastavljenih vsebinskih enot. Humorno, trpko in pogosto presenetljivo branje, v katerem spoznamo, kako drugače so živeli naši nedavni predniki in kako malo informacij so imeli o rečeh (denimo v zvezi s spolnostjo), o katerih zdaj redno poročajo in izobražujejo skoraj vse (ženske) revije. Izviren prispevek k zgodovini slovenskega vsakdanjega življenja."

(Samo Rugelj; Bukla 97-98)