Ogenj, rit in kače niso za igrače - 3. del

Zgodbe so naše - domače. Bil je že skrajni čas, da se jim posvetimo, kajti različne turške in še kakšne telenovele, s katerimi nas zasipavajo, nimajo druge vloge, kot ustvarjati iluzijo, kako bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.
Zgodbe, ki jih najdete v trilogiji 'Ogenj, rit in kače niso za igrače', pa so zgodbe ljudi, mimo katerih hodimo, a si ne vzamemo časa, da bi jim prisluhnili.

Mehka vezava, 15,2 x 21,9 cm, 526 strani.

O AVTORICI:

Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka in publicistka, že vse življenje živi in dela v rojstnem kraju, v Žireh. Njen življenjski moto se glasi: »Vsaka, še tako slaba stvar je za nekaj dobra.« Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo zadovoljstvo, moč, radoživost, dobro voljo in veselje do življenja. Je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila širše, a z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma. Še zmeraj spodbuja tudi druge, da raziskujejo lastne korenine, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še živi. Za svoje literarno delo je prejela več nagrad.

RECENZIJA BUKLA:

"Diplomirana pisateljica in novinarka, avtorica odmevnega bloga in tudi številnih knjižnih del za odrasle in mladino, se v svojem najnovejšem delu, mešanici bistroumne etnološke raziskave in zgodovinske analize, posveča intimnemu življenju, torej spolnosti, higieni in prehranjevanju Slovencev, ki so bili na naših tleh rojeni v prvi polovici 20. stoletja. Miklavčičeva je svojo raziskavo opravila tako, da se je o teh rečeh pogovorila z več kot petdesetimi sogovorniki, njihove odgovore pa logično razporedila znotraj zastavljenih vsebinskih enot. Humorno, trpko in pogosto presenetljivo branje, v katerem spoznamo, kako drugače so živeli naši nedavni predniki in kako malo informacij so imeli o rečeh (denimo v zvezi s spolnostjo), o katerih zdaj redno poročajo in izobražujejo skoraj vse (ženske) revije. Izviren prispevek k zgodovini slovenskega vsakdanjega življenja."

(Samo Rugelj; Bukla 97-98)