Košarica je prazna
Gore so bile Slovencem od nekdaj prizorišče zgodb, legend in mitov, pozneje tudi nosilke narodne identitete in ogledalo nekega časa. Ko se je planinska beseda pred 130 leti začela zapisovati v Planinskem vestniku, je dobila trajno obliko; in ko se je preselila na filmski trak, je dobila svoj obraz, gibanje in glas. Tokratna tema meseca se posveča tej povezavi - gorniškemu filmu kot podaljšku pisane planinske besede. Preberite več
| Knjiga avtorja: | Več avtorjev |
|---|---|
| Založba: | Planinska zveza Slovenije |
| Leto izida: | 2026 |
| Vezava: | Mehka vezava |
| Dimenzije: | 28 x 20 cm |
| Število strani: | 76 |
| ISBN: | 9770350434008 |
za naročila nad 40 €.
Naročila oddana do 12.00 odpošljemo isti dan.
98 % izdaj je na zalogi.
Osrednje mesto tokratne teme s ponosom namenjamo novemu dokumentarnemu filmu, ki bo prikazal zgodbo Planinskega vestnika. Ta ne pripoveduje le o naši najstarejši, še izhajajoči reviji, temveč predvsem o skupnosti ljudi s podobnimi zanimanji, prostovoljstvu in vztrajnosti. Govori o lastnostih in vrednotah, ki naj bi jih imeli vsi planinci, ki gora ne dojemajo zgolj kot brezplačno telovadnico v naravi, ampak dobrino, ki nam je bila dana na voljo, zato smo se do nje dolžni odgovorno obnašati.
Film ZaPisane gore, ki je nastal v času hitrih vizualnih podob in velike krhkosti tiskanih medijev, je obenem dokument sedanjega časa in arhiv za prihodnost. Z njim Planinski vestnik prvič načrtno stopa v filmski prostor, da javnosti predstavi zgodbo trdoživosti, ki je preživela, khmm, če smo popolnoma natančni, kar osem različnih držav oziroma ureditev.
Uvodni pogovor s scenaristko Mojco Volkar ni nevtralno ogledalo, temveč premišljena pripoved o tem, kako zahteven in intimen je proces nastajanja dokumentarnega filma. Iz njenih besed veje zavest, da film ni le tehnični izdelek, temveč odgovornost do zgodovine, do ljudi in skupnega projekta. Tako kot revija tudi film nastaja iz predanosti, pogosto onkraj plačanega dela in z vero, da je o naših gorah vredno pripovedovati zanamcem.
Zgodovinski lok aktualne teme se nadaljuje še z dvema prispevkoma. Triglavske strmine, film iz leta 1932, ni le naš prvi veliki alpinistični filmski projekt, temveč tudi velika zgodba o sporih, avtorskih pravicah, strasteh in pionirskem času slovenskega filma. Njegova burna in trpka usoda opozarja, kako hitro lahko naša kulturna dediščina zdrsne iz spomina, če zanjo zavestno ne skrbimo. Predvsem pa, kako nujno bi jo bilo ohranjati, da ne bo doživela propada kot ruševina pod Triglavom. Če si boste na Youtube želeli ogledali ta naš veliki filmski biser, boste zagotovo že po nekaj minutah obupali in se spraševali, kako nam vedno znova uspe nekaj tako zlahka zapraviti.
V nadaljevanju odpiramo še pogled na lik Janeza Jalna - pisatelja, duhovnika in scenarista filma Triglavske strmine, ki je gore razumel predvsem kot človeški in moralni prostor, kar je mojstrsko opisal v svojih velikih literarnih delih. Njegovo življenje in delo kažeta, kako tesno so bili v preteklosti prepleteni literatura, film, planinstvo in narodna zavest, obenem pa razgalja vse naše človeške šibkosti, ki se jih dobro zavedamo, a jim vseeno z lahkoto podležemo. In ne, niso nam jih ustvarili sodobni spletni mediji, kakor si nekateri domišljajo, samo naplavili so nam jih na površje ...
Zaupalo nam je že
32.742
bralcev
Odposlali smo že
54.356
paketov
V prodaji imamo
8.640
knjig
