S to sijajno metaforo je Zola ilustriral neusmiljeni gon za dobičkom, denarjem in užitki, ki se je odprl z veliko urbanistično prenovo Pariza sredi 19. stoletja, ko je baron Haussmann s svojim velikopoteznim regulacijskim načrtom dal porušiti cele mestne četrti in mesto prepredel z mrežo širokih bulvarjev in avenij.
Napočili so zlati časi za vsakršne pridobitnike, lovce na dobiček, neusmiljene oderuhe, povzpetniške politike in kupljive ženske, ki so v velikih javnih investicijah zavohali lahek plen in se kot psi za mrhovino neusmiljeno spopadli zanj. Pariz se je pod Napoleonom III. spremenil v prizorišče skrajnega pohlepa in razvrata, ki se mu vdajajo romaneskni junaki.
O AVTORJU:
Émile Zola (1840–1902) se je z Rougon-Macquartovimi uveljavil kot vodja nove literarne smeri v francoskem romanopisju, poimenovane naturalizem. Ta naj bi z metodami prirodoslovnih znanosti, s proučevanjem dednosti in vplivi socialnega miljeja odkrival in razlagal globlje vzroke za deviantno ravnanje posameznikov in za širše družbene nesporazume. Pomemben mejnik v njegovem življenju je bila Dreyfusova afera, ki je na prelomu stoletja idejno-nazorsko razdelila tedanjo francosko družbo. Z odprtim pismom predsedniku republike v časniku L'Aurore pod naslovom »Obtožujem …!« se je Zola postavil na stran po krivem obsojenega judovskega častnika francoske vojske in si s tem prislužil sodni pregon, pred katerim je leta 1898 za krajši čas pobegnil v Anglijo. Umrl je 29. septembra 1902 za posledicami zastrupitve z ogljikovim monoksidom, ki je uhajal iz zamašenega dimnika.