V zbirki najdemo tudi verze, ki so postali del skupnega spomina in narodne identitete – kot sta pesem Oj, Triglav, moj dom ter sedma kitica Prešernove Zdravljice, danes slovenske himne.
Saj se spomnite pesmic, ki ste jih tudi sami radi prepevali v otroštvu? Dekle je po vodo šla, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Lisička je prav zvita zver, Na planincah sončece sije in še mnoge druge so pesmi, ki jih lahko vedno znova prepevajo vse generacije in oživljajo trdo življenje naših dedkov in babic.
»Pesmi v zbirki so kot lastovice, ki naznanjajo začetek pomladi.« - prof. dr. Milena Mileva Blažić
NAGOVOR SLOVENSKE LITERARNE ZGODOVINARKE:
Zbirka ponarodelih pesmi z naslovom Pleši, pleši, črni kos vsebuje 25 pesmi, ki se v literarni zgodovini pojavljajo od 19. stoletja dalje, čeprav so njihovi motivi znani že od prej (npr. Ena ptička priletela, 1876; Sijaj, sijaj sončece, 1835). Nekatere so z leti postale del anonimiziranega ljudskega izročila.
Značilnost celotne zbirke je – na osnovi teorije Marie Nikolajeve – idealizirana podoba otroštva in preteklosti kot večnega paradiža, poletne idile, Arkadije – tako v prostoru (npr. vrt meden, poletna vročina) kot v času (vedno, ves čas). Glavna nit izbranih pesmi je mit o srečnem, brezskrbnem otroštvu (kravice, mleko, pastirji ...), ki temelji na nostalgičnih spominih odraslih. Pesmi otrokom ponujajo svet brezskrbnosti, kjer so negativna čustva le nakazana (»da ljubezen je bolezen, / k’ se pozdraviti ne da«).
Književno dogajanje je idilično: ples, raj, petje ali žvižganje (Pleši, pleši ..., Rajala oba sta rada, Rajajo, da vse se trese), pogosto temelji na ponavljanju (Pleši, pleši ..., Sijaj, sijaj ..., Rega, rega, radi, radi ..., Izidor ovčice pase …). Dogajanje je enodimenzionalno, poteka na ravni čarobnosti oz. pravljičnosti – poosebljene živali se pogovarjajo (Čuk pa sovo vpraša ..., Ribica jo je prosila ...).
Izstopata pesem Kranjski Janez, ki izhaja iz zbirke Slovensko pesništvo upora (1943) in se je kasneje uglasbena oddaljila od prvotnega pomena, ter Prešernova kitica Zdravljice (1844), zdaj slovenska himna.
Pričujoča zbirka izraža tudi »duh časa«. Leta 2025, ko se svet sooča z vojnami, lahko zasledimo, da sodobni čas izgublja vez z arhaično preteklostjo, z vrednotami, kot so dobrota, poštenost in pravičnost – torej vrednotami, ki postajajo skoraj »papirnate«. V pesmih zasledimo željo po srečnem in varnem otroštvu, v katerem odrasli skrbijo za otroke. Tega ne predvideva le 56. člen Ustave RS, temveč je nadčasovna humanistična vrednota – dobrobit otroka.
Pesmi v zbirki so kot lastovice, ki naznanjajo začetek pomladi – morda bodo tudi te pesmi naznanile nastajanje novega humanizma, v katerem bo »sijalo sončece«, da »otrok (ne) bi jokal ter tožil glasno, / kako je brez kruha hudo, hudo«, temveč da bo planet Zemlja, ki se vrti, in »ko mlinček ropoče in voda šumlja« kraj, kjer otrokom »srce (...) veselo igra, igra«.
(prof. dr. Milena Mileva Blažić, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta)