Potem pa Svizci zavijejo …

Lucija Čakš v svojem prvem romanu Potem pa Svizci zavijejo … opisuje doživetja peterice fantov (14-letnega skavtskega vodnika in štirih šestošolcev), ki se s kolesi odpravijo na hajk v neznano. Vodnik Anže se prvič znajde v tej vlogi, fantje pa se med seboj šele spoznavajo, učijo in privajajo drug na drugega.

Njihovi medsebojni odnosi se še posebej intenzivno razvijajo med prigodami na poti, ki so opisane v pristnem skavtskem duhu, s pronicljivim razumevanjem medosebnih odnosov, humorjem in pridihom pustolovščine. Dogajanje v knjigi je hkrati napeto in realistično, tako da bralca ne izpusti iz krempljev pozornosti. Knjiga je »skavtski roman«, a to še zdaleč ne pomeni, da je namenjen le skavtom.

Napeto branje, polno dogodivščin in nadvse spretno opisano dogajanje, izjemna živost dialogov, vse skupaj pa začinjeno s humorjem. Zgodba s karakterji, ki so izdelani, kot bi stali pred bralcem; jezik pa je živ, tekoč in raznolik.

MNENJA O KNJIGI:

“Naši otroci so me zvečer prosili, naj naročim drugi del. Ko sem rekla, da ga ni, da je samo ta, so se uprli in mi pokazali kolofon. Zbirka: Svizci 1. Torej, mami, kupi nadaljevanje.?” - Marjeta

“Moji domači ugotavljajo, da mora biti knjiga res dobra, ker se še nikoli nisem toliko presmejala ob branju. Starejši sin mi bere čez ramo.” - Ana

“Trikrat lahko ugibaš, kaj bere naš prvorojenec pred današnjim odhodom v šolo :). Kapo dol, Lucija, z izjemnim užitkom se bere knjiga. Med drugim mi je sedaj veselje, da ne najdem prav nobenih tipkarskih ali slovničnih napak, ki jih po navadi v sodobnem leposlovju kar mrgoli.” - Cecilija

“Jaz sem ga čez vikend začela brati našemu skoraj 7-letniku. Je navdušen, meni se pa kolca po skavtih. In ko ga za mizo berem na glas, se z možem ves čas spogledujeva in smejiva, ker sva enake scene doživljala kot voditelja in izvidnika/popotnika. Potem morava pa otrokoma razlagati, zakaj nama je nekaj tako smešno :-D.” - Nina

“Čestitke, iskrene čestitke. Zelo dobro napisana knjiga, ob kateri se lahko najde po moje prav vsak, z ravno pravšnjo mero humorja, izzivov in iz nje veje katoliški duh. Komaj že čakam, da moji otroci še malo zrastejo in jim bom lahko začela brati roman oz. ga bodo sami vzeli v roke. Najstarejšemu (5 let) sem včeraj prebrala en del in mu je bilo prijetno.” - Maja

“Tako super slovenskega mladinskega romana nisem še prebrala. Resno mislim. Všeč mi je, ker so karakterji večplastni, z lahkoto jih postaviš v nek kontekst.” - Ema

“… noro navdušena! Ob branju sem kar podoživela nekatere skavtske pustolovščine. Poleg tega pa odličen jezik in zgodba, ki te kar potegne vase. Ko enkrat začneš, ne moreš nehat.” - Tjaša Sušin, načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov

“Zgodba je vrhunska, prav skavtska! Na hitro sem jo želel prelistati ob enajstih zvečer, utrujen, ker sem pač moral. Mislil sem, da bom malo pogledal, potem pa sem padel not in bral do dveh zjutraj, dokler nisem prebral vsega! Upam, da kmalu postane obvezno mladinsko branje! :)” - Nejc Kurbus, načelnik Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov

O AVTORICI:

Lucija se je skavtom pridružila, ko je bila stara sedem let. Skavtinja je z vsem srcem. Svojo skavtsko obljubo je dala leta 1999 in isto leto na poletnem taboru v Papežih prejela skavtsko ime Zvita gazela. Čeprav je kmalu po vstopu v klan prekinila aktivno skavtsko pot, je iz svojih bogatih skavtskih izkušenj črpala pri vsem, česar se je kasneje v življenju lotila: pri animatorstvu, študiju novinarstva, pisanju in urejanju člankov, še posebej pa pri vzgoji svojih treh otrok (ki na žalost še niso skavti). Še vedno se rada spominja svojih skavtskih dogodivščin in nekaj jih je, sicer nekoliko predelanih, pristalo tudi v tej knjigi.