Esej Pravice nečloveških živali Davida Brooksa ponuja razmislek o vlogi nečloveških in človeških živali v današnji družbi. Znanstveno in filozofsko prihajamo do čedalje boljšega razumevanja čutečnosti človeških in nečloveških živali, podobnosti v možganski strukturi človeških in nečloveških živali, ki kažejo, da podobnosti v občutkih in čutenju niso le mogoče, ampak tudi veliko bolj verjetne kot ne, prav tako pa spoznavamo možnosti, da na svetu obstaja več vrst jezika, razuma in zavesti, kot smo si doslej predstavljali.
Pot pred nami še zdaleč ni lahka. Obstajajo velikanske ovire in nekatera med vprašanji, ki smo si jih prej postavili, so prav tako ogromna. Ali bi morali govoriti predvsem o pravicah čutečih nečloveških živali ali o pravicah vseh živih bitij? Ali pa bi morali iti še dlje od tega? Mnogi zagovorniki pravic nečloveških živali, tako sodobni kot tisti iz preteklosti, so se in se zavzemajo za vsa bitja.
Svet človeških živali je za nečloveške živali lahko zelo nevaren. Tako zelo, da bi lahko oblikovali mnenje, da je najbolj temeljna pravica nečloveških živali pravica do zaščite – za vsako ceno – pred ljudmi in svetom, ki so si ga človeške živali ustvarile zase.
##