Prvič smo jo brali v slovenščini. Že pred koncem me je presunilo pomembno in preprosto podano sporočilo pravljice - in vprašanja ali se dovolj pogovarjamo (in beremo) o sprejemanju samega sebe. Nadaljevali smo s trojezičnim slikovnim slovarju, ki sledi pravljici. Z zanimanjem sta poslušala in se občasno smejala novim, včasih za njuna ušesa nenavadnim besedam. Zvečer istega dne jima je mož prebral pravljico v nemščini. Kljub začetnemu uporu sta se hitro umirila in samo poslušala, brez komentarjev in vprašanj (kar ni običajno). Knjigo smo v dneh, ki so sledili, zelo radi brali v slovenščini in začeli tudi v angleščini.
Se pa s piko na koncu pravljice knjiga ne konča. Poleg s smislom urejenega slikovnega trojezičnega slovarja, ki sem ga že omenila, v knjigi najdemo še precej didaktičnega gradiva: opis omenjenih pasem, D je še cel vikend ponavljal "arabski konj", različne naloge, dragocena vprašanja (komaj čakam, da se uspemo malenkost bolj poglobiti), vzpodbude za nadaljne delo, kroj za izdelavo lutke Lune, koristne napotke za odrasle in celo družabno igro.
Pa je res treba že tako majhne otroke učiti tujih jezikov? Ne, treba ni, marsičesa ni treba, vemo pa, da se otroci učijo drugače kot odrasli, da dobesedno srkajo vse iz okolja. Bilo bi škoda zamuditi to pomembno obdobje in čisto vsako izkušnjo, ki jo lahko dobijo.
Moram reči, da od kar je knjiga pri nas, veliko razmišljam o Lunini zadnji misli, ki si jo bom drznila kar prepisati: "Ni pomembno, kako velik si, ampak kako velike stvari počneš v življenju." Luna se je dotaknila nas vseh.
Knjiga je napisana v francoskem, nemškem in angleškem jeziku.
Trda vezava, 29 x 20,5 cm, 54 strani.
##
