Princeso Dilijo, najmanj zdolgočaseno aristokratinjo v vsej Zamoniji, muči neozdravljiva nespečnost in v prečutih urah si izmišlja vse mogoče, najraje pa se igra z besedami. V eni nespečnih noči jo obišče poosebljena nočna mora v obliki zlobnega in zagonetnega Havariusa Opala, ki jo hoče pahniti v blaznost.
Podata se na potovanje po Dilijinih možganih, kjer srečujeta bizarna domišljijska bitja, mnoga dobra, še več pa hudobnih in krvoločnih, v katerih se pretaka barvna kri, med njimi pa bije, podobno kot v našem stvarnem svetu, večna in kruta borba za obstanek v smislu: Kdo bo koga? in Kdo je plenilec in kdo plen? Moers preseneti z nepričakovanimi zasuki, kajti zlobna narava Havariusa Opala se med njuno čudozgodo zlagoma omili in med njima se splete svojevrstna ljubezenska vez. Nekateri moerseslovci Dilijo primerjajo s Trnuljčico, Havariusa Opala pa s princem (iz sanj).
»Osupljivi in čarobni pravljični svetovi in liki, nenavadne okoliščine in asociacije s kopico besednih iger se pretakajo iz dela v delo. V romanih se pojavljajo nadrealistična podzemlja in podtalja, ki lahko simbolizirajo zlo, v Princesi nespečnosti pa človekovo podzavest, nezavedno. Tako v prvem zamonijskem romanu, 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca (Die 131 Leben des Käpt'n Blaubär, 1999) in v Rumu in čudežih v temi (Rumo & Die Wunder im Dunkeln, 2003) brodimo po najrazličnejših kanalizacijah, v Mestu sanjajočih knjig (Die Stadt der Träumenden Bu¨cher, 2004) ter v Knjižnem zmaju (Bu¨cherdrache, 2019) se prebijamo skozi katakombe, v Princesi nespečnosti pa se bojujemo z misterioznimi silami podmočvare in držimo pesti, da bo Diliji uspelo preplateti Veliko fisuro, ki tako simbolno kot anatomsko označuje možgansko brezno ali brazdo. Kanalizacije, katakombe in brezna lahko vsak bralec ali bralka doživlja in si jih razlaga po svoje, podobno kot lahko vsakdo v sebi najde svoj planet preskušnje Conatio.« – Helena Lenasi, prevajalka, v spremni besedi
