Prirodoslovna zgodovina Evrope

Knjiga Prirodoslovna zgodovina Evrope Tima Flanneryja ni samo prirodoslovna pač pa tudi geološka, evolucijska in v pomembnem delu antropološka zgodovina naše celine. Nadrobno prikaže, kako je Evropo čedalje bolj osvajal moderni človek, zamenjal neandertalca in položil temelje človeške civilizacije – ne le stare celine, temveč celotnega sveta.

Prirodoslovna zgodovina Evrope se začenja pred 100 milijoni let, ko so se kopne mase današnjih Azije, Afrike ter Severne Amerike šele premeščale in se je iz starodavnega otočja postopno oblikoval privesek azijske celine, ki se je sčasoma razvil v Evropo, kot jo poznamo danes. Ves ta neizmerno dolgi čas sta tako kopno kakor tudi morje mrgolela od življenja, ki se je v svoji mnogoplastni evoluciji izpopolnjevalo in prilagajalo, pri tem pa bilo priča neštetim dramatičnim spremembam: vzponu in zatonu dinozavrov, vzniku dobe sesalcev, menjavanju ledenih dob in otoplitev, neprestanim selitvam prazgodovinskih organizmov, ki so v iskanju ugodnih življenjskih razmer nenehno osvajali nove prostore, predvsem pa izumiranju vrst.

Potovanje skozi čas se končuje s pogledom v prihodnji razvoj evropskega okolja in razmislekom o možnostih umetnega obnavljanja vsaj nekaterih, doslej že izumrlih živalskih vrst.

ODLOMEK IZ UVODA:

V Evropi evolucija poteka hitro in je na čelu globalnih sprememb. Toda še globoko v dobi dinozavrov je imela posebne značilnosti, ki so oblikovale evolucijo njenih prebivalcev. Nekatere od njih vplivajo še danes. Pravzaprav nekatere dileme današnjih Evropejcev izhajajo še prav iz teh značilnosti. Opredelitev Evrope ni preprosta naloga. Zaradi njene raznolikosti, evolucijske zgodovine in premikanja meja je precej izmuzljiva. Vseeno pa Evropo takoj prepoznamo, ko vidimo značilne kulturne pokrajine, starodavne gozdove, sredozemsko obalo in alpske vedute. In prepoznavni so tudi Evropejci sami, s svojimi gradovi, mesti in značilno glasbo. Še več, upoštevati moramo, da si delijo izjemno vplivno obdobje antičnih svetov Grčije in Rima. Celo tisti Evropejci, katerih predniki niso bili nikoli del tega klasičnega sveta, ga imajo za svojega, v njem iščejo znanje in navdih.

Kaj je torej Evropa in kaj pomeni biti Evropejec? Današnja Evropa ni celina v resničnem geografskem smislu, temveč prej z otoki obdan polotok, ki z zahodnega dela Evrazije moli v Atlantski ocean. V prirodoslovju Evropo najlaže opredelimo po zgodovini njenih kamnin. Po tem merilu se Evropa širi od Irske do Kavkaza ter od Svalbarda do Gibraltarja in Sirije. Tako opredeljena Evropa zajema Turčijo, Izraela pa ne: anatolske kamnine imajo skupno zgodovino s preostankom Evrope, medtem ko imajo bližnjevzhodne izvor v Afriki.

Sam nisem Evropejec – vsaj ne v političnem smislu. Rodil sem se v Avstraliji – v Antipodih, kot so Evropejci nekoč imenovali nasprotno stran planeta; drugače pa sem prav toliko evropski, kot je bila zadnja angleška kraljica. Zgodovino evropskih vojn in monarhov so mi kot otroku vtepli v glavo, nisem se pa skoraj ničesar naučil o avstralskih drevesih in pokrajinah. Morda je prav to nasprotje spodbudilo mojo radovednost. Kakorkoli, moje iskanje Evrope se je začelo že davno, preden sem sploh stopil na evropska tla.

Ko sem kot študent leta 1983 prvič obiskal Evropo, sem navdušeno pričakoval, da bom videl središče sveta. A ko se je letalo približevalo Heathrowu, je pilot naznanil nekaj, česar nisem nikoli pozabil: »Približujemo se precej majhnemu in meglenemu otoku v Severnem morju.« Tako nisem o Veliki Britaniji še nikoli razmišljal. Ko smo pristali, me je presenetila mehkoba zraka. Še vonj vetra je bil blag, saj ni imel tiste značilne evkaliptove ostrine, ki se je skorajda nisem zavedal, dokler nisem zapustil Avstralije. In sonce. Kje pa je sonce? S svojo močjo in prodornostjo je bolj spominjalo na luno kot pa na strašno ognjeno kroglo, ki je žgala mojo domovino. [...]

Marsikaj od tega, kar je oblikovalo današnji svet, se je začelo v Evropi: Grki in Rimljani, razsvetljenstvo, industrijska revolucija in cesarstva, ki so si v 19. stoletju razdelila planet. Evropa v mnogih pogledih še vedno vodi: pri demografskem prehodu, ustvarjanju novih oblik politike, oživljanju narave in na drugih področjih. Kdo bi si mislil, da v Evropi s skoraj 750 milijoni prebivalcev živi več volkov, kot jih je v ZDA, vključno z Aljasko! Morda najbolj osupljivo pa je dejstvo, da so nekatere najznačilnejše evropske vrste, med katerimi so tudi največji divji sesalci, križanci. Za tiste, ki svet delijo na ›čistokrvne‹ in ›mešane‹ vrste, so križanci pogosto napaka narave – grožnja genetski čistosti. Toda nove študije kažejo, da je križanje ključnega pomena za evolucijski uspeh. Naj gre za slone ali pa čebulo – križanje je omogočilo širjenje koristih genov, ki so v novih in neizprosnih okoljih prispevali k preživetju organizmov.

Nekateri križanci imajo življenjsko moč in sposobnosti, ki jih ne kaže nobeden od staršev, in nekatere hibridne vrste so preživele dolgo po izumrtju predniških. Tudi Evropejci sami so križanci, nastali pred približno 38.000 leti, ko so se temnopolti ljudje iz Afrike začeli križati z bledimi, modrookimi neandertalci. Skoraj sočasno s pojavom teh križancev se je v Evropi začela dinamična kultura, katere dosežki so med drugim prve slikarije in človeške figurice, prva glasbila in prva udomačitev živali. Prvi Evropejci so bili, kot kaže, prav posebni pankrti. Dolgo pred tem pa je bila biološka raznolikost Evrope trikrat uničena in obnovljena, ko so njeno površje oblikovale mogočne naravne sile.

Podajmo se na odkrivanje narave te celine, ki je tako močno vplivala na svet. Za to bomo posegli po več evropskih iznajdbah: odkritju geološkega časa Jamesa Huttona, temeljnem načelu geologije Charlesa Lyella, razlagi evolucijskega procesa Charlesa Darwina in časovnem stroju, domiselni inovaciji H. G. Wellsa. Pripravite se na vrnitev v čas, ko je Evropa razvila svoje prve, samo njej lastne posebnosti. (iz Uvoda)

KAZALO:

Uvod

Prvi del - TROPSKO OTOČJE: Pred 100 do 34 milijoni let

• 1 V Evropo
• 2 Prvi raziskovalec Hacega
• 3 Pritlikavi, izrojeni dinozavri
• 4 Otoki na križišču svetov
• 5 Izvor in starodavni Evropejci
• 6 Porodničarska krastača
• 7 Velika katastrofa
• 8 Svet po apokalipsi
• 9 Nova zora, novi vdori
• 10 Messel – okno v preteklost
• 11 Veliki koralni greben Evrope
• 12 Zgodbe iz pariških kanalov

Drugi del - NASTAJANJE CELINE: Pred 34 milijoni do 2,6 milijona let

• 13 Veliki rez
• 14 Mačke, ptiči in močerili
• 15 Čudoviti miocen
• 16 Miocenski bestiarij
• 17 Izjemne evropske človeku podobne opice
• 18 Prve pokončne človeku podobne opice
• 19 Jezera in otoki
• 20 Mesinijska kriza slanosti
• 21 Pliocen – čas Laokoonta

Tretji del - LEDENE DOBE: Pred 2,6 milijona do 38.000 let

• 22 Pleistocen – prehod v moderni svet
• 23 Evropa, zibelka križancev
• 24 Vrnitev pokončnih človeku podobnih opic
• 25 Neandertalci
• 26 Križanci
• 27 Kulturna revolucija
• 28 Združbe in sloni
• 29 Drugi orjaki zmernega pasu
• 30 Ledenodobne zveri
• 31 Kaj so naši predniki risali

Četrti del - EVROPA IN ČLOVEK: Izpred 38.000 let in v prihodnost

• 32 Ravnovesje se poruši
• 33 Udomačevalci
• 34 Od konja do rimskega neuspeha
• 35 Praznjenje otokov
• 36 Zatišje in vihar
• 37 Preživelci
• 38 Širjenje Evrope v svet
• 39 Novi Evropejci
• 40 Živali imperijev
• 41 Vnovična naselitev volkov
• 42 Tiha evropska pomlad
• 43 Vračanje divjine
• 44 Ponovno ustvarjanje orjakov
   

O AVTORJU:

Tim Flannery je eden najvidnejših piscev o podnebnih spremembah. Kot znanstvenik, raziskovalec in naravovarstvenik je zasedal različne akademske položaje, bil je profesor na Univerzi v Adelaidi, direktor Južnoavstralskega muzeja, raziskovalni sodelavec pri Avstralskem muzeju v Sydneyju, profesor na Inštitutu za trajnostno družbo na Univerzi v Melbournu in profesor okoljske trajnosti na Macquariejevi univerzi v Sydneyju, je tudi svetovalec avstralskega Podnebnega sveta. Leta 2007 so ga razglasili za Avstralca leta.