Po svoje je verjel, da potrebuje radirko, da iz možganov izbriše preteklost in vanje vstavi nov čip veselja. Aleluja! Pa pri tem ne izgubiti svojega bistva. Ostati svoboden in odbit. Marsikdo bi bil prepričan, da je takšna pisarija komedija zmešnjav in da se kaj takega pač ne more zgoditi. Pa je to brca v temo. Njemu se je – in se še dogaja.
V knjigi Spoved ni niti enega procenta vsega sranja, ki se mu je zgodilo v preteklosti. Niti enega procenta problemov, ki jih je povzročil drugim. Če bi opisal vse, bi bila knjiga debela kot imenik. Ne bi ji bilo konca. Pa še marsikaj bi izpustil, ker je pozabil. Takrat so bili možgani zamegljeni, zato se marsičesa sploh ne spominja. Na to ga danes spominjajo tisti, ki so bili takrat prisotni – in pogosto tudi »oškodovani«.
Sicer pa … Danes ni prav nič posebej spremenjen. Razlika je le to, da se zdaj zaveda svojih dejanj in da ne ogroža drugih. Toda zaradi koristi drugih sam že ne bo trpel. Niti pod razno.
"Zdaj pa mi mnogi težijo, da nisem več klošar, saj imam sobo in urejeno življenje. Urejeno? Moj kurac! Še vedno sem socialni problem in vsi socialni problemi so zame klošarji."
O AVTORJU:
Taubi sam zase pravi, da je za vse večne čase odvisnik. Nekoč od droge in alkohola, zdaj pa od narave, gora in hribov. Nikoli ni bil z ničimer zadovoljen, zato je svobodnjak, ki ničesar ne upošteva. Morda le samega sebe, pa še to bolj poredko. Ni pisatelj, le spisatelj. Ni mizar, le pohištvar. Ni gledališčnik, le odrski delavec. V vsem tem uživa, saj krši vsa možna pravila normalnega. Skratka, je svoboden. Uživač. Jebi veter. No, moderno bi se temu baje reklo, da boem. Toda že psihiatri in psihologi so ugotovili, da ne spada v noben predalček, ki so ga naredili ti znanstveni uslužbenci. Je pač nekje ob strani in to mu odgovarja.