Košarica je prazna
Norveška pisateljica Linn Skaber tokrat v knjigi Starost in radost v kratkih zgodbah opisuje življenja starejših ljudi. Dotika se njihovega hrepenenja, soočanja s starostjo, boleznijo in minljivostjo, hkrati pa tudi veselja, humorja in dostojanstva. Preberite več
| Knjiga avtorja: | Linn Skaber |
|---|---|
| Založba: | KUD Sodobnost International |
| Leto izida: | 2025 |
| Vezava: | Trda vezava |
| Dimenzije: | 21.5 x 15 cm |
| Število strani: | 249 |
| ISBN: | 9789617218626 |
za naročila nad 40 €.
Naročila oddana do 12.00 odpošljemo isti dan.
98 % izdaj je na zalogi.
Njene pripovedi temeljijo na pogovorih z resničnimi ljudmi in prinašajo iskrene zgodbe o staranju ter odnosu med generacijami. Delo je ganljivo, polno modrosti in primerno za bralce vseh starosti. Knjigo dopolnjujejo ilustracije Lise Aisato, ki s svojimi podobami še poudarijo toplino in globino pripovedi.
ODLOMEK IZ KNJIGE - Pravzaprav ti moram nekaj povedati:
Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka. Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost.
Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve. Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel.
Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo. Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer.
To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči. Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Krageroju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način, otroci so se kopali v vodi ob bregu. Spominja se tistega dne, da se je obrnila proti njemu, ko je slonel na pomolu s cigareto v ustih in ji je vrnil nasmeh. Sonce je tistega dne tako močno sijalo, da je moral pripreti oči, ko jo je gledal, pomislil je, da »skoraj žari«, »od znotraj«, je pomislil takrat, je verjel takrat, preden je prišla tema, preden je prišel popoldan, morda je bil to že tisti popoldan. Ne spominja se, kdaj se je začelo, niti se ne spominja, kdaj se je končalo. Verjetno takrat, ko je umrla.
Njena depresivnost je lahko trajala nekaj dni, četrt ure, nekaj ur, včasih samo en večer in potem še naslednje jutro, pozneje pa mogoče kako leto, lahko bi bilo celo leto. Ne ve. Vse se preliva. Tisti večni dnevi, ki so samo drseli drug v drugega brez robov, zaključkov ali začetkov za vedno spuščenimi žaluzijami. O, kako si je želel, da bi spet videl sonce, tega se spominja, kako si je želel, da bi spet videl njen nasmeh ali da bi samo malo dvignila glavo z blazine in mu spet rekla kaj vsakdanjega, kako si je želel, da bi lahko dihal tudi brez teka, ampak najbolj od vsega si je želel, da bi se lahko s kom pogovoril, z navadnim človekom, mogoče na točno tak način, s kakim prijateljem ali samo s sosedom, ja, samo s sosedom, ki je morda doživel isto, ki bi se v nekem trenutku dotaknil Leifa, ga ustavil v njegovem hitenju in rekel nekaj takega:
»Vidim njene depresije, vidim tvoj obup. Vem, zakaj tečeš, vem, zakaj ne moreš dihati, vem, da potrebuješ pogovor z moškim, ki je že preživel življenje, ki je šel po isti poti, ki je tekel po isti progi, vem, da potrebuješ osemdesetletnega soseda.« In Leif je takrat pred sabo videl starega soseda, ki je stal na svojem vrtu in ščipal suhe vrtnice z grmička in je imel ves čas tega sveta in ga je povabil na drugo stran žive meje, da je lahko zares zadihal.
Ampak Leif ne razmišlja o vsem tem, ko Petter priteče nazaj. Petter mu vljudno pomaha čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Potem Leif zakliče nekaj o tem, kako se je vsekakor zdravo gibati, če ves dan sediš v pisarni. To reče Leif. Nič drugega. Samo to. In potem gre Petter nazaj v svojo hišo.
O AVTORICI:
Linn Skaber (1970) je norveška igralka, komedijantka in pisateljica. Sodelovala je pri številnih gledaliških in filmskih produkcijah. Piše za gledališče in televizijo, uredila je tudi antologijo erotične poezije. Čez potok, ne čez most je njen knjižni prvenec. Knjiga je bila prevedena v več jezikov, leta 2018 je prejela nagrado za otroško in mladinsko literaturo, napisano v enem od obeh norveških knjižnih jezikov (Riksmalforbundets literatturprisen), leta 2019 pa je bila nominirana še za nagrado Uprisen, ki jo podeljujejo mladi bralci.
Zaupalo nam je že
32.742
bralcev
Odposlali smo že
54.356
paketov
V prodaji imamo
8.640
knjig
