Jedrt Maležič v kratkoproznem prvencu Težkomentalci spregovori o drobovju psihiatrije z ironijo in posmehljivostjo; skozi opažanja, četudi vatasto zamegljena in s spominskimi luknjami, pa s pomočjo rahlo osmešenih ali pa prizadeto izpisanih portretov so-uporabnikov storitev vidimo, kje se začne bolečina sveta; ko je oklep ega napokan do te mere, da skozenj prodira tragično občutenje življenja.
Kar pa ne pomeni, da mora biti takšna tudi ubeseditev; Jedrt Maležič se dogodivščin svojih portretirancev, izrazitih čez vse, loteva s humornim poprhom in izmodreno sprijaznjenostjo.
##