Ko se svetovni popotnik Evald Flisar v poznih letih odpravi po sledovih nekdanjih poti, da bi odkril, koliko se je v štirih desetletjih spremenil svet in koliko se je spremenil njegov »jaz«, ki mu postaja čedalje bolj tuj, se po naključju znajde na Simbi, majhnem otoku v vzhodnem delu Indonezije, kjer naleti na neobičajne ljudi in nenavadne dogodke.
Otok, na katerem se prebivalci oklepajo duhovnosti in starodavnih navad, je postal žrtev ameriškega trgovca Wilsona, ki s Simbe izvaža iz tikovine izrezljane slone v naravni velikosti, na otok pa uvaža vse, s čimer bi »moderniziral« in si ga na ta način prisvojil. Napeta in duhovita pripoved, v kateri se nenavadno dogajanje prepleta z globokimi uvidi, pa se, kot je pri Flisarju navada, na koncu spremeni v tragedijo. Simba nas opozarja na človeški pohlep, ki svet neizprosno potiska v propad.
Avtorja, ki ima 250 prevodov v 42 jezikih (kar pomeni, da ga lahko bere pol človeštva), zanima še nekaj. Do kolikšne mere se to, kar doživimo in kar si izmislimo, sčasoma poveže v nekaj tretjega, v mešanico obojega, pri kateri ne moremo več ugotoviti, kaj je res in kaj je izmišljeno. Do kolikšne mere je to, v čemer vidimo spomin na pretekle dogodke, fikcija? Do kolikšne mere nismo kaj dosti več kot liki iz zgodbe, ki jo sproti ustvarjamo z interpretacijami dogodkov, ki nas doletijo, in z dejanji, za katera smo se v življenju odločili?
##