Knjiga Bojana Korošaka se sicer omejuje na strogo filozofsko interpretacijo Wittgensteinove misli, in to skozi vodilno nit kompleksne problematike »neizrekljivega«, vendar pri tem – ob upoštevanju najnovejših raziskav – v bistvenih konturah suvereno razgrinja celoten Wittgensteinov filozofski razvojni lok ter se tako postavlja kot temeljno delo, ki ga ne bo mogla prezreti nobena prihodnja resna raziskava tega edinstvenega in nenavadno globokega avstrijsko-britanskega misleca.
Temeljni poudarek Wittgensteinove filozofije je v tem, da ne gre za to, da obmolknemo, temveč da se zavemo, da z govorjenjem še nismo in tudi ne bomo prestopili praga “neizrekljivega”. Tega praga se lahko “dotaknemo” z življenjem, z dejanji, s tistim, kar je “vedno in pravkar prisotno”. Zato je potrebno iskati odgovor naprej in morda, kot pravi Wittgenstein, je že samo iskanje neznanska bližina Neizrekljivega.