V prvem delu spremljamo avtorja in njegovo ženo Renny na zahtevnem prečenju Fuerteventure po pohodni poti GR 131 od severa proti jugu, z »vetrom v hrbet«. V samoti dvojine se soočata z nepredvidljivo močjo prvinske pokrajine, dežjem sredi puščave, vulkani in lastnimi mejami, pot pa odpira tudi različne filozofske razmisleke.
V drugem delu se avtor sam poda na preizkus vzdržljivosti: v enem dnevu prehodi ves Lanzarote, od juga proti severu. Drzni podvig preplete s spomini na skupno prečenje tega otoka in s pripovedjo o vizionarskem umetniku in ekologu Césarju Manriqueju, ki je s svojim odnosom do arhitekture in narave Lanzarote preobrazil v svojevrstno celostno umetnino.
Z vetrom v hrbet je večplastna in navdihujoča hvalnica hoji, pokrajini in intenzivnejšemu (so)bivanju z naravo – knjiga za vse, ki si želijo vsaj del širnega sveta premeriti z lastnimi koraki.
ODLOMEK IZ KNJIGE:
»Pred leti sva po Kreti hodila soncu naproti, s soncem v obraz, od zahoda proti vzhodu, in zaradi vročine nama je skoraj zmanjkalo vode. Na Fuerteventuri sva vzhičena pešačila z vetrom v hrbet od severa proti jugu, vode pa sva imela preveč. Narava lahko ponudi nepričakovana nasprotja, ki pa popolnoma sovpadajo, sem razmišljal, ko sem korakoma previdno polzel po starodavnih ostankih lave, ki so jo padavine spremenile v zdrizast pepel. Ta mi je spodrsaval pod nogami in dajal vtis, da se je vulkanska pokrajina ravnokar ohladila, šele zdaj, prav zaradi tega dežja.«
