Zgodbe o pogumu, o nepremišljenih ravnanjih, gorskih reševanjih in prijateljstvih, ki se stkejo skozi gorništvo podajajo svež, izviren pogled na življenje generacije alpinistov in plezalcev osemdesetih in devetdesetih let. Vsekakor je tudi za nepoznavalce zanimivo odstreti kakšen list domačega, a nepoznanega sveta, kakšen del reke, kakšen stenski ali kolesarski utrinek, morda alpinistično smer v manj znanih, a plezalsko popularnih kotičkih naših gora.
Pisanje ima nekatere vzgojne elemente, saj dobro prikazuje, da je mogoče tudi v zahtevnejših situacijah ravnati modro, doživeto pa Tomaž Žganjar popisuje tudi mnoge zdrse, napake v dojemanju, razumevanju in stranpoti - torej vse, kar je zaplezano.
Zaplezane zgodbe so avtorjevo tretje samostojno literarno delo. Po dveh romanih, ki vsebujeta mnogo avtobiografskih elementov, a tudi nekaj fikcije, se zdi, da skuša avtor v najnovejšem delu prav po gorniško slediti in izraziti osebna doživetja.