Življenje z volkom

»Kako naj sprejmem volka, ki me sili v stvari, ki jih ne želim, in mi preprečuje delati tisto, kar želim?« se sprašuje. To je vprašanje mnogih, ki se v življenju srečajo z zahtevnimi odnosi, neozdravljivimi boleznimi, družinskimi dramami, odvisnostmi.

Ti »volkovi« nas kot potuhnjeni spremljevalci presenetijo, ko jih najmanj pričakujemo. Dobra novica je, da nas zdravi in pozdravi človeška bližina in da se rešitve ne skrivajo le v nas samih, temveč tudi v polju medčloveških povezav. Življenje z volkom je hvalnica pogumu, ljubezni in povezanosti. Prizemljuje tiste, ki mislijo, da je življenje krivično." - Nada Mulej

Mehka vezava, 14 x 21 cm, 420 strani.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

»Začetek sem slišala že nekajkrat, a zdaj sem bila starejša, odrasla, z mehkim srcem. Po licu so mi tekle solze: ‘Dojenčico so našli ležati med njenim bruhanjem in slino. Na telesu je imela preležanine in pri svoji starosti, ko bi že morala znati vsaj malo hoditi ali nakazovati znake hoje, deklica ni znala niti pravilno sedeti. Ni se znala sama obračati ali se premikati po vseh štirih. Jokala je in imela v krvi prisotnost alkohola.’ Morala sem slišati, morala sem videti tiste besede črno na belem, ne glede na to, kako zelo mi je bilo hudo.«

»Zdelo se mi je, da je življenje zame in za moje starše nepravično. Ko sta se odločila zame, da me posvojita, sta pričakovala popolno, srečno, družinsko življenje. Nista se vpisala za to trpljenje, ki sta ga preživljala z menoj. Zaslužila sta si boljše, kot sem jima prinašala jaz.«

»Moč lupusa je kot tornado, ki te drži v primežu in preprosto nisi dovolj močan, da se mu upreš. Pustiš mu, da te posrka vase. Pustiš mu, da te raztrešči na tisoče koščkov. Upaš, da te dokončno posrka vase in dokonča to agonijo. A veš, da se tudi tornado enkrat umiri. In spet ti ne preostane drugega, kot da pobereš vse svoje koščke in jih poskušaš sestaviti skupaj na pravih mestih. Veš, da boš kakšen košček postavil na napačno mesto in naredil brazgotino. A sestaviš se. Z nekaj luknjami si spet sestavljen, pripravljen na naslednji tornado, ki bo zajel tvoje telo in te ponovno raztreščil.«

»Spraševala sem se, kako sem lahko pustila življenju, da gre mimo mene. Kako sem lahko pustila bolezni, da me tako zelo določa in me prisili, da se odrečem toliko stvarem, ki sem jih oboževala? Spraševala sem se, kako sem lahko dovolila, da me bolezen nadzira, če pa tega nisem dovolila nikomur, niti svojim staršem. Spraševala sem se, kaj se je zgodilo z mojim življenjem, kam je šlo.«