Zlata čelada

Knjiga podrobno popisuje dirkaško kariero Silva Habata v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj je bila Slovenija še sestavni del Jugoslavije, s tem pa tudi slovenski avto-moto šport del jugoslovanskega avto-moto športa. Dogajanje več kot tri desetletja nazaj je še zlasti za mlajše težko razumljivo in večini imena, ki so navedena v knjigi, kaj malo povedo. Za lažje razumevanje je treba tudi vedeti, da je bil takrat motociklistični hitrostni šport v Sloveniji dobro razvit - bilo je precejšnje število voznikov, a v Sloveniji ni bilo motociklističnih dirk, ker so bile prepovedane oziroma so bile lahko zgolj na letališčih. Zato so bile vse dirke za državno prvenstvo v drugih delih skupne države in s tem precej odmaknjene od oči širše slovenske javnosti. Tako so tudi uspehi slovenskih hitrostnih motociklistov - in v tistem času je bilo kar nekaj zelo uspešnih slovenskih voznikov - ostali nekako v senci tistih zvrsti avto-moto športa (predvsem motokrosa in rallyja), ki so jih slovenski ljubitelji lahko spremljali tudi v živo.Danes 66-letni Silvo Habat je v letih od 1984 do 1986 trikrat zapored osvojil naslov državnega prvaka v razredu do 250 kubikov GP, za kar je prejel zlato čelado. V knjigi je podrobno opisano, kako je prišel do treh naslovov, še zlasti pa, koliko zanosa, energije, vztrajnosti, volje, iznajdljivosti je bilo treba za ta dosežek, pa tudi za uspešno nastopanje na mednarodnih dirkah. Pravi preskok je naredil leta 1987, ko je začel - zgolj na mednarodnih dirkah - tekmovati v razredu 500 kubikov, saj tega razreda v jugoslovanskem prvenstvu sploh ni bilo. Tekmoval je na dirkah za svetovno prvenstvo v elitnem razredu - danes je to razred motoGP, kjer se je soočal s tovarniškimi tekmeci in zasebnimi vozniki, ki so imeli bistveno več sredstev kot Habat, a je kljub temu dosegel nekaj zelo dobrih rezultatov - najboljše je 14. mesto na dirki v Le Mansu leta 1987.Veliko pozornosti je v knjigi namenjeno nastopom na takrat domači dirki za svetovno prvenstvo na Grobniku pri Reki, kjer pa mu kljub dobremu poznavanju proge ni uspelo doseči zelo odmevnega rezultata.Knjiga podrobno in faktografsko opisuje Habatove nastope na dirkah. Zdi se, da je bila zastavljena kot mozaik različnih samostojno zasnovanih zgod, zato se opis dogajanj prevečkrat vrača na ene in iste dirke. Po več kot treh desetletjih bi morda od knjige tudi smeli pričakovati malce podrobnejša razkritja takratnih medosebnih odnosov (in napetosti) med akterji jugoslovanskega in še zlasti slovenskega motociklističnega športa, a se temu knjiga skoraj v celoti izogne - prav tako kot tudi Habatovemu zasebnemu življenju v času dirkanja. V knjigi je kar nekaj slovničnih nedorečenosti, uporabo raznih popačenk in tujih besed pa bi avtor brez škode za vsebino lahko izpustil in uporabil zgolj enakovredne slovenske besede.Knjiga je zanimivo branje in vpogled v takratno dogajanja v motociklističnem hitrostnem športu in je dober opis takratnih razmer, ki pa so bile praktično enake v vseh zvrsteh avto-moto športa. Vsekakor je knjiga Zlata čelada zanimiv kamenček v mozaiku dogajanj v slovenskem hitrostnem motociklizmu. - zapisal France Kmetič za revijo AMZS