Haderlapova v družinski zgodbi treh generacij osvetljuje upor koroških Slovencev proti nemški vojski in skoraj stoletje dolg konflikt med slovenščino in nemščino na avstrijskem Koroškem. Roman v svoje središče postavlja zgodbo slovenske manjšine v Avstriji, ki ji je druga svetovna vojna zadala enega najhujših udarcev. Pripoveduje o posledicah, ki se zaradi vojne vlečejo iz roda v rod: o ranah tistih, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, in o trpljenju onih, ki so v okoliških gozdovih bili boje.
O občutku krivde, ki v podzavesti gloda vse, ki so preživeli, pa še celo tiste, ki so se, kot tudi Maja Haderlap, rodili po vojni. Roman na pretanjen način pripoveduje o iskanju pravega jezika, slovenskega ali nemškega, in iskanju domovine, slovenske ali avstrijske.
Avtorica ne obtožuje, ne polemizira, ampak zgolj tankočutno niza spomine o dogodkih, ki so mleli in še meljejo Slovence na Koroškem. Pripoveduje o tem, kakšne posledice v ljudeh zapušča vojna, kako njene sence segajo v sedanjost in določajo življenja prizadetih.