Ena najbistvenejših knjig sveta v edinstveni ediciji Sanje: barvni tisk, čudovite ilustracije, trije zaznamovalni trakovi. Bhagavadgita (izvirno Bhagavadgita), vélika apologija miru, kot bi dejal Mahatma Gandhi, je del enega najobsežnejših epov v človeški zgodovini, Mahabharate (Mahabharata), za katerega pravijo, da česar v njem ni, to ne obstaja. Ep v 18 knjigah in 100.000 šlokah (śloka) sporoča izjemno pomembne ideje in nauke, ki so bistveno vplivali na nadaljnji razvoj filozofskih šol in religijskih tokov v Indiji, pa tudi na samo družbenopolitično dejanskost dežele – in hkrati segla daleč onstran zibelke Vzhoda, kjer se je rodila.
Dandanes je Bhagavadgita na nov način aktualna, saj nas branje tega svetega besedila sooča s temeljnimi vprašanji etične in kozmične narave, ki se zarisujejo na polju boja med dobrim in zlim. Sredi velike kozmične bitke je dilema Ardžune aktualna za vsakogar od nas. Iz sanskrta je Bhagavadgito v slovenščino prevedla Vlasta Pacheiner Klander, ki je zapisala tudi pojasnila in opombe. Sijajno spremno besedo z naslovom Na robovih minljivega, v osredjih duha je prispevala dr. Nina Petek.
Bhagavadgita (izvirno Bhagavadgita), vélika apologija miru, kot bi dejal Mahatma Gandhi, je del enega najobsežnejših epov v človeški zgodovini, Mahabharate (Mahabharata), za katerega pravijo, da česar v njem ni, to ne obstaja. Ep v 18 knjigah in 100.000 šlokah (śloka) sporoča izjemno pomembne ideje in nauke, ki so bistveno vplivali na nadaljnji razvoj filozofskih šol in religijskih tokov v Indiji pa tudi na samo družbenopolitično dejanskost dežele. Avtor Mahabharate naj bi bil Vjasa (Vyasa), ki pa je kot praded junakov, ki nastopajo v epu, tudi sam vključen v dogajanje. Po celotni Mahabharati je posejanih več namigov o tem, da je Vjasa avtor Mahabharate in tudi Bhagavadgite, pojavi se celo namig na to, da naj bi bil celo sam bog Kršna (K???a). V XII. knjigi Mahabharate, Šantiparva (Śantiparva), je zapisano, da je Vjasa bog Kršna, ki se je pojavil na zemlji – le kdo drug bi lahko sicer ustvaril tako veličastno delo, kot je Mahabharata?
Poleg tega naj bi bil Vjasa tudi eden od sestavljavcev Ved, Mahabharato pa zaradi izjemne pomembnosti naukov in idej, ki so vpleteni v zapleteno dogajanje, nekateri štejejo kar za peto Vedo. Zgodba o tem, kako je prvotno poimenovana Bharata (Bharata) postala Mahabharata in kako je za številne postala ne le enakovredna, ampak celo superiorna vedskemu kánonu, je zapisana v prvi knjigi Mahabharate, Adiparva (Adiparva). Nekoč so se zbrali bogovi in na eno stran tehtnice postavili štiri Vede, na drugo pa Bharato – in Bharata je tehtala več. Od takrat dalje je poimenovana Mahabharata, torej Vélika Bharata. V samem epu je zapisano, da je superiornejši od Ved, tako po vsebini kot po teži svojih naukov, in kdor ga razume, je osvobojen vseh grehov. (iz spremne besede dr. Nine Petek)
Dvojezična edicija | Iz sanskrta v slovenščino prevedla Vlasta Pacheiner Klander, ki je zapisala tudi pojasnila in opombe | Spremno besedo z naslovom Na robovih minljivega, v osredjih duha prispevala dr. Nina Petek
Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
IZ SPREMNE BESEDE:
»Bhagavadgita že vse od svojega nastanka uživa izjemen ugled v deželi svojega nastanka. Besedila v Indiji, ki imajo status svetih besedil, se delijo na dve skupini – šruti (śruti ‘slišano’, tj. razodeto od bogov) in smrti (sm?ti ‘pomnjeno’, tj. zapisano). V tradicijo šruti, ki velja za superiorno, tradicionalno umeščajo zgolj Vede, medtem ko sta Mahabharata in Bhagavadgita del skupine smrti, a nekateri avtorji, denimo van Buitenen (1981: 12), navajajo, da je bila Bhagavadgita v Indiji velikokrat obravnavana kot del tradicije šruti. Ideja ne le o enakovrednosti s tradicijo šruti, ampak celo o superiornosti Mahabharate in Bhagavadgite, je izpričana v sami Mahabharati (Mahabharata, I. knjiga Adiparva, II.268–271).« – dr. Nina Petek, spremna beseda
RECENZIJA BUKLA:
Letošnje leto je prineslo dve čudoviti izdaji staroindijskih besedil – Bhagavadgito, ki jo v prevodu Vlaste Pacheiner-Klander lahko beremo že od leta 1970, v prenovljeni podobi z obširno spremno besedo dr. Nine Petek, ter prvič prevedeno pesnitev Nala in Damajanti, ki jo je prevedel Luka Repanšek, z ilustracijami pa opremila priznana ilustratorka Bojana Dimitrovski. Gre za dve izmed najbolj priljubljenih pesnitev iz veličastnega staroindijskega epa Mahabharata, ki obsega več kot 100.000 kitic in govori o bratomorni vojni, kot pove že ime, ki pomeni Velika vojna med Bharatovimi potomci.
Pesnitev Nala in Damajanti je ena izmed stranskih pripovedi epa in pripoveduje ljubezensko zgodbo o kralju Nalu, ki zaradi igre na srečo izgubi celotno kraljestvo, njegova vdana žena Damajanti pa mu sledi v izgnanstvo, četudi ji ne bi bilo treba. Bhagavadgita ali Gospodova pesem pa ima izrazito filozofsko-religijsko tematiko in velja za eno temeljnih hindujskih besedil. Eden od glavnih junakov Mahabharate, princ Arjuna, se v njej pogovarja s svojim učiteljem Krišno, ki je pravzaprav bog Višnu v človeški podobi. Dve veliki deli iz zakladnice svetovne književnosti, ki bosta nedvomno obogatili vašo domačo knjižnico.
(Sanja Podržaj, Bukla 189)