Daleč od blizu

Trda vezava, 21 x 21 cm, 288 strani.

RECENZIJA BUKLA:

Kar petkrat v sedmih letih je Janeza Dolinška, avtorja tega izjemnega potopisa, Indija poklicala k sebi in ga z vso silovitostjo posrkala vase. Celo tako zelo, da ni več, kot trdi in opaža, isti človek, kakršen je bil pred svojim prvim obiskom te ­južnoazijske države. Da, pravi, na začetku ga je misel o tem, da se na pot v Indijo odpravlja čisto sam, kar malce hromila in plašila, sploh ker je bil pred tem tako vajen dvojine in deljenja doživetij z bližnjo osebo. A potem je prav njegovo novo življenjsko obdobje, ko si je lizal rane po daljši zvezi, botrovalo odločitvi, da vzame pot pod noge, se spoprime s svojimi strahovi in zaužije življenje v vsej njegovi polnosti. In njegova odločitev je bila več kot na mestu, saj Dolinšek že po nekaj dneh prvega potovanja v Indiji zadiha s polnimi pljuči, se otrese pričakovanj in načrtov ter se – preprosto prepusti toku (popotniškega) življenja.

To je kasneje storil še večkrat, kar le dodatno potrjuje, da ga je ta dežela silnih nasprotij ter intenzivnih barv in vonjav povsem omrežila. Seveda ni šlo vedno vse, kot bi si želel, a bolj kot se je prepustil (včasih tudi neprijetnim doživetjem ali dogodkom), bolj je začel uživati v vsem skupaj. To lahko v fotografiji in besedilu, ki je zelo osebnoizpoved­no, prav nič olepšujoče in povzdigujoče, začuti tudi bralec. Zato lahko z Dolinškovim slikovitim potopisom še sam vstopi v Indijo in tisto, kar je ta hip navidezno daleč, podoživi na lepem povsem od blizu.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 152

ODLOMEK IZ KNJIGE: 

To je zgodba o mojih 222 dneh Indije. Nikoli ne bom vedel, kakšen človek bi bil danes, če se ne bi odločil za tisto prvo potovanje v Indijo, ki je potem povzročilo še vsa naslednja. Nikoli ne bom vedel, kako in v kolikšni meri me je Indija spremenila. Vem pa, da me zagotovo je. Tisti jaz, ki je takrat zapustil Slovenijo, se ni nikoli več vrnil. Jaz, ki se je vrnil, pa Indije nikoli več ni zares zapustil. V sedmih letih in petih potovanjih v Indijo sta se zagotovo spremenila tudi moj pogled in razumevanje te dežele ter njenih ljudi.
Marsikatero moje razmišljanje ob začetnih trkih z Indijo se je skozi naslednja potovanja spremenilo, ampak ravno to je dokaz, da se je smiselno večkrat vrniti ter da sem skozi nove in nove obiske uspel prodreti globlje v srce te dežele in posledično tudi v srca nekaterih njenih prebivalcev, ki jih danes z veseljem imenujem prijatelji. Pred tako kompleksno in raznoliko deželo, ki je polna protislovij, želim ostati skromen in ponižen. Vem, da o njej vem že precej, obenem pa se zavedam, da ostaja še veliko, česar ne vem. (str. 11)

Le ponovno sem moral ugotoviti, da je spopad s samostjo nesmiseln, ker smo nanjo v tem življenju neizogibno obsojeni prav vsi. In ko enkrat spet v popolnosti sprejmem to resnico, ki se mi ob vsakem popotovanju po Indiji slej ko prej neusmiljeno razgali, se zopet znajdem v popotniškem sedlu. Potem lahko vnovič opustim naivno idejo, da bom jaz tisti, ki bo odkrival Indijo. Ne, vedno znova je Indija tista, ki odkriva mene ... In to je tisti odgovor na večno vprašanje - zakaj. (str. 155)

To je mesto, v katerem lahko npr. v ozki uličici v 10 kvadratnih metrih velikem prostorčku srkaš najboljši možen lassi, ki ga še vedno pripravijo povsem ročno ter se znanje priprave že dolgo prenaša iz roda v rod, medtem pa zreš na to uličico, ko se najprej mimo sprehodi nekaj krav, seveda nešteto Indijcev peš, na motorjih in z različnimi vpregami, potem pa moški na ramenih mimo prinesejo truplo in ob tem vzklikajo mantro Ram naam satya hai (ime boga je resnica). Mantro, ob kateri me kljub že tretjemu obisku Varanasija, še vedno vsakič znova spreleti srh. Ko jo zaslišim, namreč vem, aha, spet novo truplo nesejo k reki ... Na sežigalni ghat. Na glavnem sežigalnem ghatu Varanasija (ghatu Manikarnika) umrle sežigajo neprenehoma. (str. 169)