Deček s tatujem na srcu

Namen zgodbe je, da se o spolnih zlorabah začne govoriti na glas, da se opogumi še kakšen moški in spregovori o svoji bolečini, ki mu kroji življenje in ga ovira pri njegovem največjem namenu: BITI MOŠKI! Spregovorijo naj vse žrtve spolne zlorabe, ki jih nihče ne sliši, ko nemo kričijo NA POMOČ.

Ranjenih duš, ki jim je bila odvzeta osnovna pravica do razvoja čustev in s tem bistveno zmanjšana priložnost za ustvarjanje in kreiranje lastnega življenja, je preveč. USTAVIMO NASILJE NAD OTROKI!

Mehka vezava, 16 x 23 cm, 208 strani.

VEČ O VSEBINI:

Zavedanje, da je spolna zloraba skrajno dejanje in absolutno nedovoljen vdor v intimno cono otroka, ki bo imel težave vsaj na enem področju razvoja, verjetno pa na več različnih, je treba dvigniti na raven, kjer bo družba, v kateri otrok dnevno biva, opazila spremembe v njegovem vedenju, takoj ukrepala in zaščitila otroka.

Nihče, res nihče ne bi smel doživeti tega, kar boste prebrali v knjigi. To je neizbrisen pečat ali tatu, kot ga avtor imenuje v knjigi. Posledica travme je pohabljena duša, ki ne najde poti na svetlobo in do svobode. Bolečina, ki ga spremlja dan in noč ter mu služi kot izgovor za neuspehe v življenju. Vse je podrejeno bolečini in sramu, ki ga povzroči spolna zloraba, ta pa nikoli ne izgine iz spomina in niti ne iz telesa.

Knjigo bi morali prebrati vsi ljudje, ki jim je mar za naše družbeno okolje. Prav tako bi jo morali prebrati uslužbenci na centru za socialno delo, policiji, psihologiji in psihiatriji, pa tudi učitelji in socialni svetovalci. Lahko bi jo imeli v vseh srednješolskih knjižnicah in politiki. Primerna je za vse, ki si želijo, da bi naše otroke zaščitili in jih vzgojili v samostojne, kreativne in srčne ljudi, kajti le tako bo naše družbeno okolje nekoč postalo prijetnejše in veliko bolj socialno stabilno.

RECENZIJA BUKLA:

Govorjenje o spolni zlorabi mladih fantov v najbolj občutljivih letih je (ne samo) v naši družbi še vedno tabu, zato gre občudovati pogum vsakega, ki je to sposoben priznati, še posebej, če to stori javno. Simon Mičić to stori v neprizanesljivi osebni knjižni izpovedi, v kateri pred nas položi svoje življenje, polno polomov in stranpoti, od alkoholiziranosti in izletov v psihiatrične ustanove do finančnih zlomov in socialnega neravnovesja, potem pa tako sebi in drugim razkrije, da pomemben vzrok za to korenini v dejstvu, da ga je očim v otroštvu spolno zlorabil.

Boleče spoznanje, ki ga je desetletja odrival v nezavedno, in brezplodno razčiščevanje s storilcem pa pri njem ne povzroči sprijaznjenosti z obstoječim stanjem in vdanosti v življenjsko usodo, temveč ga spodbudi, da zakoplje po sebi in dosedanjem življenju ter v tem, skupaj z branjem knjig za samopomoč, najde moč za spreminjanje samega sebe ter kreativno destrukcijo preteklih slabih navad in uničujočega načina življenja. Iskreno.

(Samo Rugelj; Bukla 126)